Teden / Tarča oblasti 

Sindikalizem ni slovenski unikum ali ostalina socialistične preteklosti, kot bi javnost radi prepričali na desnici, temveč normalen del kapitalističnih družb Zahoda. Malce cinično bi ga lahko označili za zadnji branik pred popolnim podivjanjem kapitalizma, ki svoj uspeh meri s profitom.

Zato gredo tako zelo v nos tudi zdajšnji desni koaliciji. Denimo poslancu SDS Žanu Mahniču, ki je v državnem zboru razlagal, da so sindikati nepotrebni in »cokla razvoja delavskih pravic«. Četudi že hiter pregled zgodovine sindikalizma – od boja za osemurni delovnik do nekaterih največjih pridobitev socialne države – pokaže, da so sindikati ključni motor njihove širitve. Ali pa novemu kmetijskemu ministru Janezu Ciglerju Kralju, ki je v svojih zadnjih nastopih sindikatom javnega sektorja očital, da dvigajo glavo le v času desnih vlad. Tudi to ne drži.
»To je že zimzeleni očitek,« je odgovoril Branimir Štrukelj, glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (SVIZ). »Vsaj kar se tiče SVIZ, na katerega trenutno letijo najhujši očitki, je bilo protestov in stavk izpeljanih bistveno več v času levosredinskih kot pa desnosredinskih vlad. In to ne zgolj zato, ker bi bilo prvih več, pač pa zato, ker so sindikati s članstvom, če to priznajo ali ne, bistveno bolj rezervirani pri spopadih z avtoritarno močjo, ki jo predstavljajo vlade Janeza Janše.«
Štrukelj ne govori na pamet. Največja splošna stavka javnega sektorja je resda potekala leta 2012, ko so sindikati protestirali zoper varčevalne ukrepe druge Janševe vlade. A obsežna stavka v javnem sektorju je potekala že dve leti prej, v času vlade Boruta Pahorja, zaostritve in več zaporednih stavk v javnem sektorju pa smo doživeli tudi v času vlade Mira Cerarja, ko so potekala pogajanja o odpravi plačnih neravnovesij v javnem sektorju. Navsezadnje je SVIZ prav tako pripravil demonstracije in opozorilne akcije pod vlado Roberta Goloba, in to v času skoraj dvoletnih pogajanj s sindikati javnega sektorja, ki so naposled pripeljala do dolgo pričakovane plačne reforme.

»Bistvena razlika med vladami se sicer kaže v odnosu do socialnega dialoga,« je pojasnil Štrukelj. To je prišlo do izraza že ob prvih obrisih nove Janševe vlade, ki ji je z »interventnim zakonom za razvoj Slovenije« uspelo na okope spraviti sindikate, nato pa se jim je poskušala maščevati še s predlogom sprememb zakona o delovnih razmerjih, s katerim bi delodajalce – pod pretvezo »administrativne razbremenitve« – razbremenila obveznosti odtegovanja sindikalne članarine od plače. Na enak način je financiranje sindikatov otežil bivši madžarski premier Viktor Orbán. »V koalicijsko pogodbo lahko seveda zapišeš, da boš gradil na socialnem dialogu. A če potem narediš vse, da bi otežil delo sindikatov, to ni dobra popotnica,« pravi Štrukelj. »S tem v resnici sindikatom sporočaš: ’Z vami se ne bom pogovarjal. Najprej vas bom sesul, potem pa boste, kar bo od vas ostalo, prišli k meni in mi jedli iz roke.’ A tako to preprosto ne gre.«