Naslovna tema / Janšev odvetnik

Za začetek si zamislimo, da nove vlade ne sestavlja Janez Janša, ampak Robert Golob. In da je za notranjega ministra predlagal Stojana Zdolška, odvetnika, ki ga zadnja leta zastopa v različnih postopkih, predvsem pred protikorupcijsko komisijo. Verjetno bi bil deležen zgražanja in privoščljivih nasmeškov doma in v tujini. Upravičeno. To ne bi bilo le nespodobno, pač pa bi očitno šlo za navzkrižje interesov.

Janez Janša je storil točno to. Svojega odvetnika Francija Matoza, ki je tudi odvetnik politične stranke SDS, je postavil na položaj notranjega ministra, katerega naloga je nadzor nad delom policije. Hkrati je nova vladna koalicija s spremembo zakona o parlamentarni preiskavi omogočila preiskovanje kogarkoli, kakorkoli in kadarkoli, pospešeno pa se pripravlja nov preiskovalni organ SKOK (ta naj bi združil in ukinil Nacionalni preiskovalni urad, specializirano tožilstvo in verjetno tudi protikorupcijsko komisijo). Nobenega dvoma torej ni, da se bomo kmalu zbudili v neki povsem novi, nedemokratični resničnosti.

Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja, se moramo ozreti v lansko pomlad. Petnajstega aprila lani je na celjskem sodišču tekla zadnja obravnava v zadevi Trenta, v kateri je bil Janša obtožen, da je v času prvega vodenja vlade daljnega leta 2005 pri nakupu stanovanja v bistvu prejel podkupnino od gradbenih podjetij, ki so potem uspešno sodelovala z državo. Pred stavbo sodišča so grmeli govorniki in podpredsednik SDS Zvonko Černač je med drugim dejal, da »prihaja čas, ko bodo tožilci in sodniki odgovarjali za nepotrebno trošenje sto tisočev evrov vašega denarja za montirane politične procese«.

V stavbi sodišča, v razpravni dvorani, je medtem zadnja beseda pripadla Janši, sklenil pa jo je tako, da se je obrnil k navzočima tožilcema Boštjanu Valenčiču in Luki Moljku in jima dejal: »Ne glede na sodbo, ukradli ste nam leta življenja in zdravja. Da ne govorim o naših družinah. Sram vas je lahko. Bo pa moral nekoč neki neodvisni tožilec, in upam, da bo to kmalu, začeti postopek zoper vse, ki ugrabljajo pravo.« Tri dni kasneje so bili Janša in soobtožena nekdanja direktorja gradbenih podjetij Imos in Eurogradnje Branko Kastelic in Klemen Gantar oproščeni. Ko je tedanji vodja opozicije še zadnjič nagovoril množico, ki ga je na ulici zvesto spremljala v času obravnav, je dejal: »Naš boj se šele začenja.«
Naključje je hotelo, da je o pritožbi tožilstva višje sodišče razsodilo ravno prejšnji četrtek in potrdilo oprostilno sodbo. Janšev odvetnik in tedaj že kandidat za notranjega ministra Franci Matoz jo je pospremil z besedami, da »bi tožilec, ki je ta postopek vodil, moral odgovarjati kazensko in odškodninsko«. In ko Janšev odvetnik in novi notranji minister reče kaj takšnega, misli resno, saj je v preteklosti v lastni režiji ali pa kot Janšev zagovornik vložil več odškodninskih in kazenskih tožb zoper sodnike in tožilce.

Politična policija

Še lani so se te grožnje zdele oddaljene, lahko so bile razumljene kot motivacijski element pridobivanja politične podpore, a danes se zdijo bolj oprijemljive. Notranje ministrstvo bo vodil najtesnejši Janšev sodelavec, njegova desna roka, njegov odvetnik. In vemo, kaj se je zgodilo, ko je ta resor nazadnje vodil tesni Janšev sodelavec, podpredsednik SDS, Aleš Hojs. Policija se je spremenila v represivno orodje v rokah politične stranke.

Ko osebni odvetnik Janeza Janše nadzira policijo, se premieru res ne more zgoditi to, kar se je v času vodenja vlade Robertu Golobu – da policija zoper njega vloži kazensko ovadbo.

Toda primerjava Zdolška in Matoza, omenjena v uvodu, je površna. Zdolšek v zadnjih letih v nekaj zadevah res zastopa nekdanjega predsednika vlade Roberta Goloba, ni pa to njegov bližnji sodelavec. Matoz je, nasprotno, dolgoletni prvi Janšev zaupnik in odvetnik, ki zastopa predvsem Janšo in nekaj njegovih najožjih sodelavcev ter politično stranko SDS. Poleg tega je že kandidiral za poslanca na listi te stranke, tretja Janševa vlada pa ga je imenovala za neizvršnega direktorja upravnega odbora DUTB. Prav glede tega imenovanja je Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da se je Janša znašel »v nasprotju interesov«, da je torej ravnal v nasprotju s 37. členom zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Razlog je bilo to, da je med Matozom in Janšo obstajal poslovni stik.

Golob si v preteklem mandatu, nasprotno, za notranjega ministra ni izbral svojega odvetnika. Celo več, čeprav je to ministrstvo sodilo v kvoto njegove stranke Gibanje Svoboda, ministrskega položaja nikoli ni zasedal njegov bližnji zaupnik – to niso bili ne Tatjana Bobnar ne Boštjan Poklukar ne Branko Zlobko. Prav tako vlada na čelo policije ni imenovala kakega politično zvestega policijskega funkcionarja, kot je to storila tretja Janševa vlada z Antonom Olajem, izpričanim podpornikom SDS. Boštjan Lindav, Senad Jušić in Damjan Petrič so bili drugačni. Janša pač na notranje ministrstvo postavlja ljudi, ki jim tudi politično zaupa, v njegovi prejšnji vladi je to ministrstvo vodil podpredsednik njegove stranke. Še pred tem ga je vodil Vinko Gorenak, dolgoletni član izvršilnega odbora SDS. Gorenak in Matoz imata sicer še nekaj skupnega, oba sta v času socialistične republike kariero začela kot miličnika. Podobno se je dogajalo v prvi Janševi vladi, ko je bil minister za notranje zadeve Dragutin Mate, v tistem času je policija »nekako založila« depešo, povezano s sumi o nepravilnostih pri nakupu patrij, kar je kasneje vplivalo na preiskovanje celotne zgodbe. Mate se je, četudi je nekoč Janšo iskreno podpiral, z njim kasneje politično razšel.

Tako si, navajamo zgolj kot primer, ni mogoče predstavljati, da bi se Janši v času, ko notranje ministrstvo vodi njegov odvetnik, zgodilo to, kar se je Golobu. Da bi policija zoper premiera vložila kazensko ovadbo. Zoper Goloba je to policija storila po prijavi protikorupcijske komisije, očitajo mu zlorabo položaja, ker naj bi bil položaj tedanje notranje ministrice Tatjane Bobnar pogojeval s tem, da v policiji odpusti nekaj oseb, še nekatere pa zamenja.

Kadar predsedniki vlad, tisti, ki imajo težave z zakonom, na najpomembnejše državniške položaje imenujejo osebne odvetnike, imajo za to upravičene razloge. Tako je recimo ameriški predsednik Donald Trump lani postavil kar štiri svoje osebne odvetnike na najvišje položaje v pravosodju, turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je leta 2011 svojega odvetnika imenoval za podpredsednika vlade. Izraelski premier Benjamin Netanjahu pa za izraelskega varuha človekovih pravic s širokimi pooblastili ravno zdaj predlaga svojega osebnega odvetnika in odvetnika svoje stranke Likud. Znan je tudi primer italijanskega premiera Silvia Berlusconija, ki je leta 1994 želel osebnega odvetnika Cesareja Previtija postaviti za ministra za pravosodje, a mu je to preprečil tedanji predsednik republike Oscar Luigi Scalfaro. Berlusconi je Previtija potem imenoval na položaj obrambnega ministra, mož pa je bil kasneje večkrat obsojen za podkupovanje sodnikov, odvzet mu je bil tudi odvetniški naziv.

In zakaj je pomemben dober nadzor nad pravosodjem in represivnimi organi, v našem primeru nad policijo? Ne zgolj zato, ker premierovemu odvetniku omogoča neformalen, a popoln vpogled v odprte policijske postopke. In tudi ne zgolj zato, da se zadeve, ki bi se morale preiskovati, upočasnijo ali pa ustavijo. Ampak očitno tudi zato, da se preiskujejo zadeve, ki se ne bi smele, ker niso doseženi minimalni standardi sumov, da je šlo za kaznivo dejanje.

To smo v preteklosti nekajkrat že videli. V času prejšnje Janševe vlade se je tožilstvo odločilo, da izrekanje besedne zveze »Smrt janšizmu« ne pomeni grožnje s smrtjo tedanjemu premieru, in zato storilcev ni bilo mogoče preganjati, kot je zahteval Janša. Policija je potem pod pritiskom notranjega ministra preiskave nadaljevala sama in v nasprotju s tožilsko in sodno prakso vlagala kazenske ovadbe za ravnanje, ki ni kaznivo. Šlo je predvsem za uporabo omenjenega gesla in drugo protestniško ravnanje, ki ni pomenilo kaznivih dejanj.

Morda pa so izkušnje prejšnje vlade pripeljale tudi do točke v koalicijski pogodbi, po kateri naj bi oblast zagotovila možnost, »da policija v predkazenskem postopku kazniva dejanja odkriva in preiskuje tako samostojno kot na podlagi pisne usmeritve tožilstva kot organa kazenskega pregona po prejemu kazenske ovadbe ali poročila policije«. To pomeni formalizacijo omenjenega policijskega početja iz časa prejšnje Janševe vlade. Policija naj bi, kot napovedujejo, s tem dobila pravno podlago, da brez nadzora tožilstva sama preiskuje ljudi in njihovo ravnanje, in to čeprav morda niso izpolnjeni niti osnovni pogoji za preiskavo, zaradi česar bi jo tožilstvo sicer ustavilo.

Trenutno vsaj v eni zadevi, do katere ima Janša poseben odnos, poteka preiskava, ki jo usmerja tožilstvo. Gre za zadevo Black Cube, za preiskavo vpletanja tuje, izraelske paraobveščevalne službe v državnozborske volitve. Janša je po razkritju obveščevalnih podatkov Sove priznal, da pozna vodilne predstavnike podjetja Black Cube in da se je z njimi res sestajal. S tega vidika se poleg političnega nadzora nad policijo vendarle zdi pomemben tudi nadzor nad tožilstvom.

Politizacija elitnih preiskovalnih organov

Vse to nas pripelje do ustanovitve novega »elitnega preiskovalnega organa«, poimenovanega SKOK. Zakonodajne finese naj bi v zadnji fazi pripravljali Demokrati, ki jim je pripadel pravosodni resor, a pri nastanku zakonodajne podlage za SKOK naj bi bil po neuradnih informacijah tvorno sodeloval prav Franci Matoz. In kaj je bistvo ustanovitve tega organa? Reforma policijske in tožilske elitne preiskovalne enote, ki vodita preiskave v najzahtevnejših in najbolj razvpitih primerih korupcijske in gospodarske kriminalitete – Nacionalnega preiskovalnega urada in Specializiranega državnega tožilstva. Poleg tega pa še najverjetnejša razpustitev samostojne Komisije za preprečevanje korupcije. Vse to naj bi se potem na novo uredilo znotraj organa, imenovanega SKOK. Komisija za preprečevanje korupcije je sicer tisti neodvisni državni organ, ki je leta 2012 z objavo poročila o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank strmoglavil drugo Janševo vlado in začel kazenski postopek v zadevi Trenta, ki se je končal pred dnevi. A kar je še pomembneje, SKOK naj bi ukinil in na novo vzpostavil Nacionalni preiskovalni urad in specializirano tožilstvo, ki naj bi prej ali slej prevzela vodenje preiskav v zadevi Black Cube.

Z ustanovitvijo organa SKOK bo nova vlada lahko s svojimi ljudmi prestrelila elitna preiskovalna organa, tožilskega in kriminalističnega, ter protikorupcijsko komisijo.

Pred dnevi je vrhovni in nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec, sicer eden najzvestejših podpornikov SDS v sodstvu, ki ustanovitev SKOK načeloma podpira, v pogovoru za spletni portal Info360 o tem povedal nekaj pomenljivega. Dejal je, da vse te organe vodijo »nosilci javnih pooblastil, in ti imajo svoje mandate, posegati v trajajoče mandate pa je seveda protiustavno«. Za to namreč gre, za kadre, za (politični) prevzem omenjenih treh institucij. Namen celotne reforme je, da se omenjeni elitni in morda od politike še najbolj neodvisni preiskovalni organi prestrelijo s »pravimi« kadri in da jih vodijo pravi ljudje.

Kaj bodo ti tožilci, kriminalisti in drugi preiskovalci, ki jih bo postavila desna politična opcija, potem tam počeli? In česa ne bodo? Vprašanje je utemeljeno še posebej zato, ker ni dvoma, da se korupcija nikoli ni vezala zgolj na eno politično stranko ali opcijo. Nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič je tako prejšnji teden v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija dejal, da »korupcija gotovo ni vezana na neki politični pol, ampak kolikor je je, je razpršena na različne politične nazore v naši družbi«. Skrivni posnetki, ki so se v Sloveniji pojavili v času pred volitvami, njihovi avtorji pa so bili operativci družbe Black Cube, so sicer nakazovali, da je skorumpiranost doma le v političnih krogih, ki naj bi bili blizu tedanji vladi. Korupcije v krogih, povezanih s stranko SDS, pa četudi ta prav tako obstaja, operativci niso prikazali.

Politična policija

Omenjene grožnje motečim pravosodnim delavcem, ki jih izrekata Matoz in Janša, niso osamljen primer. Podobnih ukrepov je bila deležna tudi civilna družba.

Prejšnjo sredo je predsednik NSi Jernej Vrtovec, novi minister za infrastrukturo in energetiko, napovedal, da se bo uvedla preiskava financiranja nekaterih nevladnih organizacij. »Če ima nekdo mirno in čisto vest, potem bi rekel, prosim, preiščite nas, ne, ampak kot kaže, Jenull in ostali privilegiranci, ki živijo na račun tistih, ki delajo, oni želijo pač imeti referendum, mi jih bomo pa preiskovali v državnem zboru.« Šlo je za odziv na napoved, da se bodo zoper spremenjeni zakon o parlamentarni preiskavi zbirali podpisi za referendum. Dan prej, v torek, je namreč koalicija SDS, NSi, SLS, Fokusa, Demokratov in Resnice sprejela zakon po skrajšanem postopku in si odprla vrata, da v državnem zboru preiskuje moteče dele družbe in obračunava z njimi, čeprav ustava to izrecno prepoveduje, saj dovoljuje zgolj preiskave »o zadevah javnega pomena«.

Kje je težava? Prejšnji parlament je po napotilu evropske komisije in tudi ustavnega sodišča sprejel zakon, po katerem se lahko zoper sklep o ustanovitvi parlamentarne preiskovalne komisije pritožijo preiskovanec, pa tudi priča ter opozicija in več državnih organov. Po novi, zdaj sprejeti zakonodaji te možnosti ni več. Preiskovanec lahko upravni spor, tako predvideva sporni zakon, sproži šele, ko je večletna parlamentarna preiskava končana in njeno poročilo nazadnje tudi sprejeto. Preprosteje to pomeni, da lahko politika v postopkih preučuje in preiskuje kogarkoli, lahko ga tudi obtožuje in diskreditira, preiskovanec pa ima možnost pritožbe šele čisto na koncu, ko je vse skupaj končano in ko je osnovni namen politične preiskave že dosežen.

Parlamentarno preiskavo sicer dopušča ustava. Je eno od osnovnih orodij državnega zbora, najvišjega neposredno voljenega organa v parlamentarni demokraciji. Te preiskave so lahko tudi pomembne, denimo v primerih, ko poslanci preiskujejo zamolčane zgodbe, kot so obtožbe o pobojih in drugih grozotah ali pa spolnih in drugih zlorabah otrok v katoliških domovih za sirote. A ker imajo parlamentarne preiskovalne komisije po ustavi za svoje delo na voljo »smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi«, poslanke in poslanci pa imajo za preiskovanje na voljo enaka pooblastila, kot veljajo v pravosodnih postopkih, morajo biti enake tudi varovalke pred zlorabami teh postopkov.

Ker imajo parlamentarne preiskovalne komisije smiselno enaka pooblastila kot pravosodni organi, bi morale biti smiselno enake tudi varovalke za preiskovance, ne da jih sploh ni.

Zgodovina množice slovenskih preiskovalnih komisij je pokazala, da ugotovitve politikov niso pripeljale do kazenskih obsodb. To je sicer pričakovano, njihov namen ni iskanje kazenske odgovornosti, pač pa politične. Gre seveda za dva različna postopka. Ponazorimo to s primerom novega predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića. Ta je bil v preteklosti obsojen za poskus zavarovalniške goljufije ter za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. Obe obsodbi sta se skladno z zakonom po določenem času izbrisali. Predsednik državnega zbora se lahko danes ponaša s potrdilom o nekaznovanosti in govori o poštenosti, pravičnosti, moralnih vrednotah. Preiskovanci, pogosto pa tudi priče pred preiskovalnimi komisijami, te sreče nimajo. V neposrednih prenosih na parlamentarnem televizijskem kanalu lahko ljudje v živo spremljajo pranje umazanega perila, iz političnega, poklicnega ali celo zasebnega življenja. In ne glede na to, ali se pri njih ugotovi krivda ali ne, temu ne sledi noben izbris, pač pa madež ostane za vedno. V javnosti, na spletu, na družabnih omrežjih, povsod.

Kaj se torej zgodi, ko ena politična opcija prevzame policijo, elitne kriminalistične in tožilske enote ter si hkrati zagotovi neomejena pooblastila pri vodenju parlamentarnih preiskovalnih komisij?