Intervju / »Svojo ranljivost si moramo priznati. To je veliko bolj iskreno, kot če jo poskušamo zanikati.«

Dr. Nancy McWilliams velja za eno najvplivnejših sodobnih psihoanalitičark in psihologinj. Ameriška terapevtka, predavateljica in avtorica številnih temeljnih del o osebnostnih strukturah ter psihoterapiji že desetletja opozarja, da človeka ni mogoče razumeti zgolj na podlagi diagnoze. V pogovoru za Mladino je med drugim spregovorila o narcizmu in porastu paranoje v družbi, pa tudi o ranljivosti, empatiji in človeški sposobnosti prenašanja trpljenja.

Živimo v času, ko se o duševnem zdravju govori skoraj ves čas. Pa danes psihično, notranje življenje ljudi res razumemo bistveno bolje kot nekoč? 

Težko vprašanje, nisem prepričana, ali vam lahko ponudim točen odgovor. Mislim, da vsaka generacija najde svoj način razumevanja težav duševnega zdravja; nekatere stvari razumemo pravilno, pri drugih pa se motimo, zato moramo biti ponižni glede tega, kar vemo. Nekatere stvari sicer vseeno razumemo bolje kot nekoč. Veliko bolje razumemo vpliv travme. Raziskave možganov so razkrile, kaj se dogaja v njih med travmatično izkušnjo, pa tudi med psihoterapevtsko izkušnjo – da se možgani spreminjajo. Obstajajo torej stvari, pri katerih napredujemo. Vendar obstajajo tudi različne starodavne modrosti, na katere včasih pozabimo. Prepogosto ljudi omejimo na diagnozo iz priročnika za klasifikacijo duševnih motenj, namesto da bi poskušali razumeti človeka kot celoto, torej kot osebo, ki živi s to motnjo.

Človek tako postane zgolj skupek simptomov, diagnoza, pravzaprav številka. 

Točno tako.

Kaj sploh pomeni biti psihično zdrav človek? 

To je gotovo nekaj večjega kot zgolj to, ali si v nekem obdobju v življenju le nekoliko bolj tesnoben ali nekoliko bolj depresiven. Ljudje tudi običajno ne pridejo na terapijo samo zato, da bi bili manj tesnobni ali depresivni. Želijo si nekaj večjega – želijo si izboljšati svoje življenje. Kaj to pomeni? Želijo se počutiti bolj pristno v lastni koži. Želijo si stabilno samospoštovanje, bolje uravnavati svoja čustva, najti več zadovoljstva pri delu, bolje izbirati partnerje ali imeti boljše odnose z ljudmi, kot so jih imeli dotlej. Pred nekaj leti je k meni na primer prišel moški in rekel: »Zdi se mi, da vedno izberem zelo zahtevne ženske. Moj mehanizem izbire je pokvarjen. Popraviti moram svojega ’izbiralca’.« Hočem reči, da si ljudje zdravje predstavljajo na različne načine. V bistvu pa si želijo predvsem izboljšav na področju ljubezni, dela, igre in sposobnosti uživanja v življenju. To pa je precej širše vprašanje od nekaterih duševnih težav in ga je tudi veliko težje raziskovati.

Sigmund Freud naj bi na podobno vprašanje odgovoril, da sta bistvo zdravega človeka zmožnost za delo in za ljubezen. Erik Erikson je temu dodal še sposobnost za igro. Zakaj igra, kako ta prispeva k duševnemu zdravju človeka? 

Danes iz raziskav ljudi, kot je Jaak Panksepp, vemo, da vsi mladi sesalci, samci in samice, potrebujejo grobo in razigrano igro. Nisem dovolj podkovana v nevroznanosti, da bi natančno razumela, kako to deluje, vendar se zdi, da se s takšno igro, ki se zelo skrbno ohranja v nekakšnem razmerju 50 proti 50 med dominacijo in podrejanjem, krepi delovanje možganov. Če razmerje preseže to ravnovesje, recimo na 60 proti 40, živali preidejo v dejanske drže dominacije in podrejenosti.

Mislim, da je prav v tem razlika med nedolžnim norčevanjem in ustrahovanjem pri ljudeh. Gre za vprašanje moči. A naj se vrnem k igri. Takšna uravnotežena igra dejansko krepi možgane. Še posebej pa omogoča boljšo koncentracijo in osredotočenost pozneje v življenju. Ko odraščamo, se manj pogosto valjamo po tleh in igramo z drugimi, vendar vse družbe, kolikor vemo, še vedno doživljajo veliko zadovoljstva v skupnem petju, plesu in športnih tekmovanjih. V sodobnih družbah smo sicer bolj usmerjeni v vlogo gledalcev: gremo na koncert, predstavo ali športno tekmovanje predvsem zato, da opazujemo druge. Toda to očitno še vedno potrebujemo – potrebujemo igro. Če tega nimamo, postajamo vse bolj notranje mrtvi, tesnobni ali celo depresivni.

Razvili smo se kot plemenska vrsta, torej za življenje v majhnih skupnostih. V množični družbi pa ima vsak občutek, da bi moral biti videti kot filmska zvezda.

Pa je človek sploh še sposoben igre v pravem pomenu besede – ne da bi poleg tega ves čas razmišljal še o produktivnosti, se ves čas primerjal z drugimi?

To je zagotovo velika psihopatologija sodobnega življenja. Zelo težko se je preprosto sprostiti in pristno uživati. Predvsem svetovni splet je dal ljudem občutek, da so nenehno opazovani. Hkrati gredo nekam in naredijo nešteto fotografij, namesto da bi kraj, kamor so prišli, preprosto doživeli in v njem uživali. Sodobno življenje nam iz številnih razlogov povzroča tudi najrazličnejše težave s samospoštovanjem. Razvili smo se kot plemenska vrsta, torej za življenje v majhnih skupnostih, kjer veš, kakšna je tvoja vloga, veš, kdo si, in tudi drugi to vedo. V takšnem okolju ti ni bilo treba nenehno na novo izumljati samega sebe. V množični družbi pa ima vsak občutek, da bi moral biti videti kot filmska zvezda. Zato danes opažamo izjemen porast uporabe botoksa, lepotnih operacij in različnih prizadevanj, da bi ljudje dosegli novo predstavo popolnosti, kakršno določajo korporacije in mediji. To pa je za ljudi zelo naporno. Ne sprostijo se več v tem, kar so, in ne sprejemajo svojih omejitev. Zdi se jim, da se morajo ves čas izpopolnjevati, sicer bodo v očeh drugih videti slabo ali pa bodo osramočeni. Možnosti za osramotitev pa so v internetni kulturi veliko hujše, kot so bile kadarkoli prej. Zato je danes tudi veliko težje odraščati in dozorevati.

V predavanjih pogosto poudarjate, da duševno zdravje vključuje tudi sposobnost prenesti boleča čustva. Je življenje brez trpljenja sploh mogoče? 

Ne, seveda ne. Zato imamo tudi vzpostavljene zelo zapletene mentalne sisteme za obvladovanje svojega trpljenja.

Zakaj nekateri ljudje občutke nelagodja, žalosti ali bolečine vseeno prenašajo lažje kot drugi? 

No, to je odvisno od osebe in njene posebne življenjske zgodovine. Morda so jo vzgajali ljudje, ki so v nekaterih ruralnih družbah menili, da si preprosto ne moreš vzeti časa za žalost, ker je treba pospraviti pridelek. Nekateri so se tako naučili, da so določena čustva problematična. Spet drugi so v življenju doživeli hudo travmo, zato so čustva zaradi disociativnih procesov v možganih preprosto odrezali. Obstaja torej cel spekter razlogov, zakaj imajo ljudje lahko težave s čustvovanjem in čutenjem. Eden takšen je tudi, da nekateri sploh ne poznajo besed, s katerimi bi lahko opisali celoten razpon čustev. Temu pravimo afektivna agnozija – gre za stanje, v katerem človek preprosto ne zna prepoznati ali osmisliti svojega čustvenega stanja, čeprav so njegovi osnovni čuti ali zaznavanje neokrnjeni. Spet nekateri so od svojih občutkov disociirani ali se pred njimi branijo, ker jih doživljajo kot sramotne. Nekateri na primer menijo, da so žalostna čustva sramotna in da jih morajo imeti pod nadzorom, zato pogosto uporabljajo jezo kot obrambo pred žalostjo. Hkrati veliko drugih jezo doživlja kot strašljivo, zato uporabljajo žalost kot obrambo pred jezo. Tako ne moremo preveč posploševati o tem, s katerimi čustvi imajo ljudje težave. S čustvovanjem se vsi soočamo na svoj način.

Kdaj pa se trpljenje prevesi v nekaj, za kar bi morali poiskati pomoč drugega? 

To je spet zelo individualna stvar. Težko je pomagati pacientom, ki ne čutijo, da so prišli do točke, kjer bi si sploh želeli poiskati pomoč. Če jih k nam napotijo starši ali druge avtoritete, traja dlje, da se z njimi vzpostavi potreben odnos. Običajno pa ljudje sami poznajo razliko. Obstaja namreč velika razlika med normalno žalostjo in depresijo. Žalost je nekako valovita, prihaja in odhaja. Če žalujete za nečim, ste vmes med temi valovi v redu, potem pa vas znova preplavi žalost in se spet počutite slabo. Depresija pa nima takšnih prekinitev. Pri žalovanju se lahko nekoliko zamotite, počnete stvari, ki jih imate radi, poslušate glasbo, ste s prijatelji in se počutite bolje. Pri depresiji to ne deluje. To je bolezen, ki ljudem onemogoča, da bi se počutili v redu. Tega si sploh ne znajo več predstavljati. To je razlika, ki jo ljudje ali njihovi najbližji praviloma prepoznajo. Takrat je smotrno, da poiščejo potrebno pomoč.

Ne zgolj s trpljenjem, vsakdo se občasno sooča tudi z vsiljivimi, neprijetnimi mislimi. Sem nujno slab človek, če se mi v nekem trenutku pojavi misel, da bi se denimo mojemu nadležnemu sosedu zgodilo kaj slabega ali neprijetnega – čeprav si tega v resnici ne želim? 

Ne, ne, seveda ne. To so misli, s katerimi se vsi srečujemo. Če se ljudje teh misli bojijo, jih poskušajo ne čutiti, te res postanejo vsiljive, saj jih je nekako vseeno treba občutiti. Zelo pomembno je, da ne ravnamo po destruktivnih mislih. Toda vsak, ki se prepričuje, da nikoli ne čuti zavisti, agresije, sovražnosti ali zamere, si ne dovoljuje doživeti svoje celotne človeškosti. Ta čustva obstajajo, četudi ne želimo ravnati v skladu z njimi. To je preprosto del tega, kar pomeni biti človek. Mislim, da so zato nekateri teologi govorili o izvirnem grehu: vsi nosimo v sebi veliko neprijetnih lastnosti, ki jih moramo vsaj prepoznati v sebi in jih hkrati ne narediti nevarnih.

Omenili ste že, s kakšnimi pričakovanji ljudje hodijo k vam na terapijo. Ampak tudi to se danes razume kot storitev. Dobre storitve pa so praviloma tiste, ki učinkujejo čim prej. Je to pri terapiji sploh mogoče?

Odvisno. Včasih lahko ljudem pomagaš zelo hitro. Toda če pridejo na terapijo zaradi osebnostne težave, ki jih vedno znova spravlja v stisko, bo to trajalo dlje. Ne glede na teoretsko usmeritev – kognitivno-vedenjsko, psihodinamsko ali humanistično, v različnih psihoterapevtskih pristopih namreč obstajajo različni jeziki –, pri obravnavi osebnosti ni terapevta, ki bi rekel: »Oh, imam preprosto rešitev za to.« Žal pa se danes občuti pritisk podjetij in vlad, ki želijo prihraniti denar, zato nas skušajo prepričati, da je mogoče nekatere stiske rešiti zelo hitro. Pri nekaterih stiskah je to mogoče, ampak to je redko. Nekateri se poleg osebnostne težave hkrati spoprijemajo še z zasvojenostjo ali motnjo hranjenja, morda motnjo razpoloženja ... V takšnih primerih hitrih rešitev praviloma ni.

S katerimi sodobnejšimi duševnimi tegobami se srečujete pri delu s pacienti? 

Veliko je skrbi glede samospoštovanja, pa tudi osnovne negotovosti glede sveta. Še posebej mladi se počutijo nemočne in jezne zaradi dejstva, da se svet spreminja v pepel, in se pri tem počutijo brez moči, kako na to vplivati. Počutijo se oddaljene od virov moči, ki bi lahko kaj spremenili. Hkrati pa med mladimi obstajajo številna prizadevanja, da bi našli načine delovanja, kar po mojem kaže na izjemno iznajdljivost človeškega duha in odpornost ljudi tudi v slabih razmerah. Tudi v času mojega odraščanja je bilo čutiti precej anksioznosti glede sveta, tedaj predvsem v povezavi z jedrskimi zmogljivostmi držav, vendar si nismo predstavljali, da ne bi imeli dovolj hrane in vode po vsem svetu ali da bi lahko izgubili gozdove in čistost oceanov. Danes ta nevarnost preganja mlade. To ustvarja kar nekaj depresivnih in anksioznih stanj, ki v preteklosti niso bila tako pogosta.

Vsak, ki se prepričuje, da nikoli ne čuti zavisti ali sovražnosti, si ne dovoljuje doživeti svoje celotne človeškosti. To je preprosto del tega, kar pomeni biti človek.

Britt Wray pravi, da je pomembno zdravilo zoper podnebno anksioznost, o kateri govorite, prav delovanje – to, da se mladi udeležujejo protestov, da vsaj poskušajo spremeniti najbolj črne napovedi.

Zagotovo. Zdravilo za kakršnokoli anksioznost je, da najdeš način delovanja, ki ti daje smisel in občutek, da počneš nekaj, kar je koristno in prispeva k temu, da se stvari vsaj malo premaknejo na bolje.

Ena takšnih sodobnih patologij je tudi izgorelost. A ljudje so garali od nekdaj in nemalokrat v veliko slabših razmerah. Kaj je v resnici vzrok zanjo? 

Ljudje imajo pogosto službe, ki se jim ne zdijo tako smiselne, kot so se jim zdeli denimo oranje polj, sajenje pridelkov in žetev. Veliko je pritiska na ljudi, da so produktivni na načine, ki se jim ne zdijo smiselni. Na primer, da ustvarijo oglas za izdelek, za katerega ne čutijo, da resnično izboljšuje človeštvo – to postopoma začne v človeku krepiti občutek, da zapravlja svoje življenje. Ljudje, ki so raziskovali izgorelost, so jo opisali drugače kot depresijo. A mislim, da ima vseeno z njo nekatere skupne točne: skupna sta občutek praznine in nekakšen eksistencialen občutek obupa.

Tega ste se že dotaknili, ko ste govorili o družbenih omrežjih. Današnja kultura poudarja samozavest in samouresničitev. Pogosto se zdi, da moramo ves čas kazati srečo, uspeh in posebnost. Kakšne posledice za človeka prinaša ta stalni pritisk, da moramo ves čas kazati »najboljšo različico sebe«? 

Posledica tega je, da se počutiš kot prevarant. Že 50 let delam v psihoterapiji in v zadnjih letih vse pogosteje, in to pri ljudeh vseh starosti, slišim pritožbe, da se ljudje počutijo kot prevaranti. Mislim, da deloma zato, ker smo že v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja prvič začeli govoriti o ideji »imidža« – o tem, da predstavljaš neko podobo samega sebe. Ta koncept prej sploh ni obstajal. Prej so bili ljudje v nekem smislu preprosto to, kar so bili, in tudi drugi so jasno vedeli, kdo so. Danes pa ljudje ves čas čutijo, da se morajo ukvarjati s svojo podobo, jo tako rekoč skrbno kurirati. Poglejte družbena omrežja. Tam vidimo, da vsi nekako iščejo priložnost, kako se pohvaliti in se razlikovati od drugih. Ne vem, kako bi to drugače opisala, kot da gre za sledenje nekakšnemu lažnemu bogu.

Ni strah pred tem, da bi bili razkrinkani, v bistvu strah pred tem, da bi ljudje videli našo ranljivost? 

Vsi smo v resnici malce nesrečni zaradi tega, kako ranljivi smo. Ne maramo se zavedati, da bi nas lahko vsak trenutek nekaj uničilo, da bi lahko vsak trenutek zboleli, da potrebujemo druge ljudi in da nikoli ne bomo vedeli vsega, kar bi si želeli. Vse to je zmeraj težko priznati. Brené Brown, ki predava o ranljivosti in sramu, pravi, da je dobro biti ranljiv. Svojo ranljivost si moramo priznati. To je veliko bolj iskreno, kot če jo poskušamo zanikati.

Christopher Lasch je v 70. letih prejšnjega stoletja pisal o kulturi narcizma in kot primer vzel ZDA. Bi bilo pretirano reči, da narcizem danes ni toliko patologija kot nuja družbene realnosti? 

Seveda obstaja razlika med neko normalno ambicijo, torej željo, da te drugi vidijo kot koristnega. To imamo vsi v sebi. Mislim pa, da sodobno življenje res ustvarja vse več pritiska na narcistične načine, s katerimi se ljudje pomirjajo in si zagotavljajo, da so v redu, da pripadajo in da so dovolj pomembni za svojo skupnost. Posledično se počutijo kot prevaranti. To je strašno breme – imeti občutek, da živiš v lažnem jazu. To te postavi v položaj, kjer si ves čas tesnoben, da bo nekdo razkril, kdo si v resnici. A tudi v takšni kulturi je mogoče ostati to, kar si, in hkrati ohraniti zdravo ambicioznost. Potrebujemo predvsem širšo podporo za nekatere preproste človeške procese, kot je opravičilo, ker vsi delamo napake, ali izražanje hvaležnosti, ker iskreno potrebujemo drug drugega. Obstajajo sicer pritiski v sodobni družbi, ki nam sporočajo, naj nikoli ne priznamo, da se motimo. Ameriški predsednik je že zavzel takšno držo. Nikoli ne bo priznal, da se moti, nikoli ne bo priznal napake, vedno bo iskal koga drugega, da bi ga obtožil, namesto da bi rekel: »Oprostite, mislim, da situacije nisem pravilno razumel.« Takšna potreba, da imaš vedno prav, je pravzaprav nečloveška.

Je Donald Trump narcis? 

Veste, praviloma ne smem diagnosticirati nikogar, ki ga nisem nikoli srečala, lahko pa rečem, da so mnogi že opazili, da se njegovo vedenje zdi precej skladno z opisi patološkega narcizma, celo malignega narcizma, torej res skrajne oblike narcizma. Pred leti je skupina ameriških psihoterapevtov ocenila, da je takšna nevarnost za državo, da so se odločili prekršiti etično pravilo proti postavljanju diagnostičnih ocen o ljudeh, ki jih niso nikoli srečali. To so utemeljili kot dolžnost opozarjanja na nevarnosti takšnega tipa osebnosti. Nisem pa povsem prepričana, da je bolj narcističen kot številni drugi politični voditelji. Če želiš postati najmočnejši človek v državi, potem običajno že poseduješ neke narcistične potrebe – denimo potrebo po tem, da si viden kot vsemogočen.

Ameriški predsednik nikoli ne bo priznal, da se moti, nikoli ne bo priznal napake. Takšna potreba, da imaš vedno prav, je pravzaprav nečloveška.

Kako narcisi v resnici doživljajo samega sebe? Zanje načeloma velja, da navzven delujejo zelo samozavestno, navznoter pa so pogosto krhki, negotovi. 

Drži, čeprav se tega zadnjega niti ne zavedajo. Včasih se njihova negotovost in krhkost pokažeta šele ob telesni bolezni, nesreči ali javnem ponižanju. Če si zdrav, inteligenten in razmeroma privlačen človek, lahko prideš zelo daleč v življenju, ne da bi zares spoznal svoje omejitve. Toda prej ali slej se ti začne pojavljati pleša, razviješ telesno bolezen ali pa pride mimo kdo mlajši, ki te bo v nečem prekašal. To je za narcisa seveda boleč udarec. Običajno do svojih 50 ali 60 let tudi zelo narcistično usmerjeni ljudje vseeno dobijo dovolj sporočil od sveta, da so vendarle samo ljudje, in se začnejo temu prilagajati. Ne vsi, seveda. Nekateri so tako uspešni, da je potreben resen bolezenski udarec ali recimo politični pretres, da se razkrije, kako zelo jih je prizadelo dejstvo, da niso mogli več vzdrževati predstave o sebi kot vsemogočnih in popolnih.

Proti koncu se vrniva spet k družbi. Njeni osnovni gradniki so odnosi. In ko pride do odnosov, je ključna sposobnost empatije. Znamo biti empatični, se znamo vživljati v druge? Že klasična filozofska dilema »drugih umov« se denimo sprašuje, ali lahko zares vemo, da imajo tudi drugi notranje doživljanje, ki je podobno našemu. 

Vsi imamo naravno sposobnost empatije. To lahko vidimo že pri zelo majhnih otrocih. Toda ko odraščamo, včasih nimamo dovolj priložnosti, da bi se naučili razumeti ločeno subjektivnost drugih. To je deloma povezano z vzgojo. Eden od razlogov, zakaj sem postala terapevtka, je tudi ta, da je bila moja mama v tem zelo dobra, ko sem bila majhna. Če me je na primer prizadela prijateljica, mi je najprej rekla: »To mora biti res boleče, da te je prijateljica zavrnila.« Potem pa dodala: »Poskusi razmisliti, zakaj je to naredila. Morda ti zavida.« Tako mi je pomagala razumeti, da učinek, ki ga ima neko dejanje name, ni nujno tudi motiv druge osebe. Kaj hočem povedati s tem? Sama sem mislila, da je druga oseba preprosto zlobna in slaba, mama pa mi je poskušala povedati nekaj drugega. To, da sem se počutila prizadeto, še ni pomenilo, da je bil to tudi njen namen. Neki moški na primer ni bil sposoben prepoznavati stanj in ravnanj drugih ljudi. Bil je zelo vznemirjen, ker je postal mlad oče. O svojem devetmesečnem otroku mi je povedal: »Ta dojenček točno ve, na katere gumbe pritiskati.« Počutil se je, kot da ga otrok namenoma provocira in muči. Zdelo se mu je, da ima »slabega« otroka. Pravzaprav pa sploh ni imel predstave o tem, kaj dojenček je. Nekateri ljudje gredo skozi vse življenje, ne da bi zares razumeli, da imajo drugi ljudje svoje lastne motive.

To vidimo tudi v povsem vsakdanjih interakcijah: če se kdo zaleti vate na avtobusu, to še ne pomeni, da je bil namenoma agresiven. 

Točno to. Zato je zelo pomembno razlikovati med motivi drugih ljudi in lastnimi občutki. Prav v tem narcistični ljudje pogosto niso posebej dobri. Druge ljudi vidijo predvsem kot vir lastne slave ali vir narcistične potrditve, ne pa kot osebe z enako pomembnimi potrebami, upi in željami. Zanimivo se mi zdi, da moramo danes ljudi tega spet učiti. Ne vem, ali gre za spremembo med generacijami ali pa so bili ljudje nekoč bolj vzgajani v smeri empatičnega razmišljanja o drugih. Obstajajo seveda tudi kulturne razlike. V azijskih in bolj kolektivističnih kulturah ljudi zelo neposredno učijo, da razmišljajo o vplivu svojih dejanj na druge. V zahodnih, bolj individualističnih kulturah je tega veliko manj. S tem pogosto krepimo tisti del človeka, ki želi verjeti, da drugih sploh ne potrebuje – a to je izjemno slaba ideja.

Porast paranoje v družbi je posledica ogromne količine tesnobe zaradi stanja v svetu. Bolj ko smo prestrašeni, bolj nazadujemo in se približujemo primitivnim načinom mišljenja.

Ne moreva mimo negotovih političnih razmer v ZDA, podobne razmere spremljamo drugod po svetu. Ob tem se v družbi rojevajo različni strahovi, tudi paranoja. Zakaj so prav obdobja družbene negotovosti tako plodna tla za teorije zarote in druge paranoidne načine doživljanja resničnosti? 

Porast paranoje v družbi je predvsem posledica ogromne količine tesnobe zaradi stanja v svetu. Bolj ko smo prestrašeni, bolj nazadujemo in se približujemo primitivnim načinom mišljenja. Več ko je v nas groze, bolj smo nagnjeni k projekciji – in prav za to pri paranoji v resnici gre. Kar se po mojem danes dogaja v svetu, je to, da so ljudje tako prestrašeni, da prihaja do nekakšne primitivne želje po močnem očetu, ki bi bil dovolj mogočen, da bi vse popravil. To je povsem običajna fantazija triletnikov: »Moj očka je najmočnejši očka v celem sosedstvu!« In k tej fantaziji se vračamo tudi kot odrasli. Pravzaprav se vračamo k vsemogočnemu staršu, ki bi lahko preprosto uredil stvari. Nekateri posamezniki nato zelo spretno stopijo prav v to upanje. In nam hkrati ponudijo sidro za našo paranojo. Del paranoje je namreč v tem, da dele sebe, ki jih ne moremo sprejeti, zanikamo in jih začnemo videti kot nekaj zunanjega. Tako ne mislimo več, da smo sami leni, neodgovorni, pohlepni ali kaj drugega, ampak postanejo problem »tisti priseljenci«, »tisti temnopolti«, »tisti geji« ali kdorkoli drug. Človek, ki zna izkoriščati dejstvo, da ob strahu postajamo paranoidni, nam ponudi jezik, s katerim si razlagamo, kdo je »slab človek«, ki povzroča naše težave. »Dober človek« pa je seveda voditelj, on sam.

Tudi v Sloveniji smo na pragu nove oblasti, narejene po trumpističnih merilih. Ob tem nekatere lahko popade izjemen strah. Kako poskrbeti, da nas vendarle ne bi preplavil prehud občutek tesnobe? 

Ljudje potrebujemo drug drugega. Potrebujemo pogovor z ljudmi, potrebujemo prijatelje. V časih, ko nas je strah za svojo državo ali skupnost, potrebujemo medsebojno tolažbo in podporo. Stvari se bodo sčasoma spremenile. Poiščite načine, na katere lahko prispevate k političnim spremembam, ki si jih želite videti. Poskusite biti pogumni pri govorjenju resnice oblasti. Včasih stvari zahtevajo čas. Ampak ljudje prej ali slej spoznajo omejitve preprostih rešitev, ki jim jih ponujajo močne politične figure. Takrat se odpre okno za priložnost, da pride do spremembe.