V središču / Ideološko nevtralna šola

Ko se je Janez Janša leta 2009 povzpel na oder kongresa stranke SDS v Ljubljani, je napovedal začetek »procesa nove paradigme, ki vodi v neko drugo slovensko republiko«. S to politično krilatico je nakazal končni obračun z zlimi duhovi preteklosti, dokončanje tranzicije in vzpostavitev države po meri SDS. Med najizrazitejšimi intelektualnimi podporniki te ideje je bil tudi sociolog dr. Borut Rončević, ki je dve leti kasneje v eseju Politična tehnologija za drugo republiko razvil načrt takšne družbene preobrazbe. Postopek je bil sila preprost: v Sloveniji bi moralo priti do korenite družbene inventure, ki bi bila tako odločna, »kot je bila odločna denacifikacija v Nemčiji po drugi svetovni vojni«. Temu možu je bilo v SDS sedaj zaupano vodenje ministrstva za izobraževanje, na čelu katerega pravi, da si bo v prvi vrsti prizadeval za vzpostavitev »ideološko nevtralne šole«. Prava družbena preobrazba se kakopak začne prav v izobraževanju.

Rončevića nekateri opisujejo kot pomembnega arhitekta sistema koncesij v visokem šolstvu. S somišljeniki je začel že pred dvema desetletjema ustanavljati zasebne visokošolske zavode, ki so jih nato s pomočjo politike postopoma pripenjali na javni denar. V času druge Janševe vlade, ko je vodil direktorat za visoko šolstvo, je bil skupaj s takratnim »superministrom« dr. Žigo Turkom obtožen domnevne zlorabe položaja pri podeljevanju koncesij zasebnim fakultetam, med njimi (povsem naključno!) lastni Fakulteti za medije. Tožilstvo je kasneje postopek sicer opustilo. A Rončević je zaradi svojih povezav s SDS prejemal različne koristi tudi v nadaljevanju: v času tretje Janševe vlade je postal predsednik nadzornega sveta RTV Slovenija, njegovi Fakulteti za medije so bile v tem obdobju dodeljene nove koncesije, takratna vlada pa mu je v zadnjih izdihljajih namenila še mesto vršilca dolžnosti direktorja tedaj novega javnega raziskovalnega zavoda Rudolfovo v Novem mestu. Janša je Rončevića spet bogato obdaril, ko ga je predlagal za ministra.

Z mandatom nove vlade se resor vzgoje in izobraževanja ter resor za visoko šolstvo in znanost vnovič združujeta. Kot je priznal sam Rončević med zaslišanjem v državnem zboru, pretiranih izkušenj na prvem področju zares nima, a kljub temu na njem napoveduje pomembne spremembe. Začenši z uveljavitvijo »ideološko nevtralne šole«, oprte na 41. člen slovenske ustave, ki staršem zagotavlja pravico do verske in moralne vzgoje otrok v skladu z njihovimi prepričanji. A že tukaj tiči prvi nesporazum: ta pravica ni absolutna. Starši imajo seveda pravico vzgajati svojega otroka v skladu z lastnimi prepričanji, a hkrati ta pravica ne pomeni, da lahko s svojimi partikularnimi vrednotami vstopajo v prostor javne šole in diktirajo vsebino kurikula. Starši od učiteljev ne morejo na primer zahtevati, naj otroke poučujejo, da je Zemlja ploščata. Kot je v več sodbah že poudarilo Evropsko sodišče za človekove pravice, je oblikovanje učnih načrtov v pristojnosti države, ta pa mora poskrbeti, da se znanje posreduje čim bolj objektivno, kritično in pluralistično, ter se vzdržati indoktrinacije.

Zakaj takšen navidezen obvod? Janšev minister je očitno presodil, da slovenski šolski sistem teh standardov trenutno ne dosega in da je potreben prenove. To naj bi med drugim dosegel s prevetritvijo učnih načrtov, standardov in strokovnih smernic v šolstvu, s posebnim poudarkom na »pluralnosti in uravnoteženosti izobraževalnega procesa«. Kaj točno to pomeni, ni pojasnil, čeprav bi lahko o tem vsaj sklepali na podlagi nekaterih njegovih preteklih nastopov. Pred dvema letoma je v intervjuju za katoliški tednik Družina razlagal, da je ena ključnih težav, s katerimi se danes soočajo zahodne družbe, prevlada tako imenovanega progresivnega diskurza. »Ta veliki prodor se je začel v izobraževalni sferi, ki je v modernih sekularnih družbah ključni steber sekundarne socializacije. Skozi izobraževalni sistem gredo ljudje, ki delajo v medijih, javni upravi, nevladni sferi, prek izobraževalne sfere je progresivni diskurz prodrl celo v gospodarstvo,« je povedal. »Procesi vzpostavitve hegemonskega diskurza so običajno dolgotrajni, razen v primeru nasilnih revolucij, in tudi razvozlanje te situacije bo trajalo desetletja. Rešitve težav so torej primarno v izobraževalnem sistemu, od najnižjih ravni dalje.« Kot novi minister bi temu procesu lahko dal pospešek.

Stranka SDS je v preteklosti že večkrat nakazala, kako si predstavlja »uravnoteženo« izobraževanje. Denimo pred dvema letoma, ko je v zakonodajni postopek vložila predlog prepovedi prikazovanja vsebin, »ki spodbujajo ali prikazujejo odstopanje od samoidentitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost«, mlajšim od 18 let, za kar je predvidela celo zaporno kazen do treh let. Povedano drugače, de facto je predlagala splošno prepoved te razprave v družbi, kot so to z zakonom leta 2021 storili na Madžarskem. Sodišče EU je nato aprila letos odločilo, da je Madžarska s tem kršila pogodbo o EU, ki med drugim določa, da takšni ukrepi niso skladni s temeljnimi načeli unije, ki naj bi temeljila na vrednotah spoštovanja človekovih pravic, tudi pravic pripadnikov manjšin. Skrb zbujajoče pa niso le težnje po omejevanju razprave o človekovih pravicah in družbeni raznolikosti, temveč tudi dolgoletna nagnjenost SDS k revizionističnim interpretacijam zgodovine. Stranka in njeni vidni predstavniki so v preteklosti že večkrat politično instrumentalizirali zgodovinske dogodke druge svetovne vojne za potrebe sodobnih ideoloških spopadov. Obenem je prav ta stranka v obdobju predvolilnega boja pokazala nerazumevanje že obstoječih omejitev politične propagande in delovanja političnih strank v vzgojno-izobraževalnih prostorih, kot so določene v zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Podmladek SDS je namreč konec januarja v prostorih dijaškega doma Janeza Boska organiziral pogovorni večer, na katerem so člani podmladka med drugim predstavili program stranke, potekalo je tudi včlanjevanje v SDS. Šolski inšpektorat je kasneje presodil, da je s tem prišlo do kršitve omenjenega zakona. Rončević je na zaslišanju v parlamentu sicer odgovoril, da sam misli, »da ni ustrezno, da politični podmladki aktivno delajo na šolskem terenu in to velja za podmladke vseh strank«.

A vrnimo se k napovedi, da je šolski kurikul potreben prenove. To zveni sila nenavadno tudi ob dejstvu, da je bil prenove v resnici deležen pred kratkim. Pedagog dr. Janez Vogrinc, sicer redni profesor na ljubljanski Pedagoški fakulteti in bivši dekan te fakultete, je bil v mandatu vlade Roberta Goloba član kurikularnega sveta, ki je spremljala in usmerjala prenovo vzgojno-izobraževalnih programov. V lanskem letu je približno 900 strokovnjakov s področja vzgoje in izobraževanja pripravilo več deset učnih načrtov za gimnazijske in osnovnošolske programe, ki se bodo začeli postopoma uporabljati že v prihodnjem šolskem letu. V Sloveniji smo skratka ravnokar končali kurikularno prenovo in trenutno potekajo usposabljanja za učitelje za učinkovito uporabo prenovljenih kurikularnih dokumentov. Vogrinc je bil ob napovedi novega ministra, da je slovensko šolstvo potrebno kurikularne prevetritve, zato začuden.

»Običajno je tako, da se novi učni načrti (enako velja za vse ostale spremembe) najprej začnejo uvajati, sproti lahko poteka evalvacija, in na podlagi izbranih povratnih informacij se naredijo morebitne spremembe učnih načrtov,« je povedal. »Ne poznam primera, tudi ne v zgodovini naše države, da bi takoj začeli s spremembami učnih načrtov, še preden so se dejansko začeli uvajati. To bi lahko razumeli na način, da želi prihodnje vodstvo spremeniti vse, kar je bilo v preteklosti narejeno. Kar pa za šolski sistem zagotovo ni dobro.«

Kot je priznal sam, pretiranih izkušenj na področju vzgoje in izobraževanja zares nima, a kljub temu na njem napoveduje pomembne spremembe.

»Z izjavo novega ministra, da šola ne sme biti prostor politične in ideološke indoktrinacije, se vsekakor strinjam. Težava je, če se lahko iz njegovih izjav izpelje misel, da se trenutno v šoli izvaja politična in ideološka indoktrinacija. To pa lahko zaposleni v vrtcih in šolah razumejo tudi kot zelo krivičen odnos do svojega dela,« je nadaljeval Vogrinc. »Če obstoječa zakonodaja zahteva politično in ideološko nevtralno šolo, mar meni, da učni načrti kršijo obstoječo zakonodajo? Upam, da to ne pomeni, da si želijo vključiti vanje točno določene vrednote in ideologije. In le upam lahko, da bo, tako kot je povedal novi minister, slovenski javni šolski sistem še naprej ostal prostor znanja, kritičnega mišljenja in spoštljive izmenjave različnih pogledov.«

Ob Rončevićevi preteklosti se je težko izogniti občutku, da ima ob prevzemu položaja drugačne prioritete. Izobraževanja ne razume kot javne dobrine, temveč kot prostor ideološkega preoblikovanja in vir političnega ter institucionalnega vpliva. Kot plen. Če je bila Janševa druga republika zamišljena kot končni obračun z obstoječimi družbenimi sistemi in njihova preureditev, potem je šolstvo seveda naravna tarča. Zato ne preseneča, da je Janša za krmilo tega resorja postavil enega svojih bolj predanih ideologov.