Konzum / Gastronomska sredina

Gostilna Manjada
Morova ulica 25d, Izola
Tel.: 031 534 810
V Manjadi kuhajo in pečejo od srede do nedelje od 12. do 22. ure.

Ambient:
tudi nivojsko razgiban tloris s preprostim, masivnim pohištvom, repliko zidakov na steni in lokalnim radiem v zvočnikih

Napitki:
ob obveznih odprtih malvaziji in refošku tudi nekaj buteljk z obema sortama, ki pa jih zaračunavajo po skoraj trikratniku trgovinskih cen

Vegetacija:
pašta s tartufi, rižota z zelenjavo in kakšna pica

Dostopnost:
parkirajte kje ob ulici, gibalno ovirani morajo malo naprej do rampe, ampak se da

Fino:
ekstra ribja juha

Ne tako fino:
hladne predjedi

Bakalar je stal 9, hobotnica v solati 15, grancevola 20, fuži manjada 17, fuži gurman 19, ocvrti lignji 22, kilski brancin 60, biftek s tartufi 29 (+ 5 na osebo za prilogo), sladice pa po 5 evrov.

» Za vsak slučaj se prej najejte, « je zaupnik inšpektorskega sindikata posvaril na Obalo napoteno konzumsko sodelavstvo. Kot razlog na srečo ni navedel kakšnih slabih referenc gostilne Manjada, temveč možnost podaljšanja potovalnega časa. Kljub temu smo do Simonovega zaliva prišli v razmeroma normalnem času in raje kot na terasi zasedli mizo v precej prijetneje opremljeni notranjosti.

S prijaznim šefom sale smo dorekli okvirni scenosled (seveda smo se najprej zagnali ravno v oni dve stvari, ki ju ni bilo – panirane razkoščičene sardele in uležan rostbif ), v katerem smo si po informaciji, da žar pri njih pomeni oglje in rešetko, dali kilskega brancina namesto v pečici pripraviti prav tam. Odločitev je bila pravilna, riba prav tako pečena, le pri odmerjanju priloge bi veljalo pomisliti na malenkosti (a na koncu prav te štejejo največ, kajneda), kot je ta, da si štirje jedci težko razdelijo tri šparglje.

Toda vrnimo se na začetek: precej hladne so nas pustile istoimenske predjedi. Da bakalar bolj ali maj vsi kupujejo pri nekaj istih grosistih, je tako ali tako jasno, zato bi veljalo vsaj hobotnico v solati malo bolj karakterno zabeliti in opremiti, predvsem pa bi se morali potruditi, da nežno in delikatno meso grancevole ne bi bilo ena žaganju podobna brezdušna otožnost. Preden se posvetimo uspešnejšim poglavjem iz Manjadine kuhinje, pripominjamo še, da se nam – tako kot tradicionalnim Lahom – zdi parmezan na pašti z gamberi čisto odveč in da prav vsake sladice ni mogoče predelati za serviranje v kozarcu. Kremšnita je že ena taka; čar nje konzumacije je ravno v jedčevih igrarijah z različnimi plastmi in tlačenje v steklovino to resno ovira.

Zdaj pa končno k najboljšemu – svojo ribjo juho v jedilniku označujejo z besedo ekstra, od danes pa jim dovoljujemo uporabo tele besedne zveze: najboljša ribja juha pri nas pa i šire po izboru Mladinine rubrike Konzum. Ker je res: v močno, bogato, aromatsko uravnoteženo osnovo vložijo resno količino lepo očiščenega mesa škarpine. In to je to: brez spakovanja, brez bližnjic, brez motilcev; le močna, gosta in okusna ribja juha! Bravo, res! Omeniti velja še visoko nadstandardne, krasne in dišeče ocvrte jadranske lignje, pa tudi, da sočnega, natančno pečenega bifteka ne skvarijo z morjem tartufate, ampak ozaljšajo s sveže naribano poletno gomoljiko, zaključiti pa z mislijo, da izolska Manjada precej suvereno zaseda prostor med cenenimi kantinami na eni strani in precenjenimi turistolupilskimi obrati na drugi. B. p.