Dva leva / Vlado Miheljak: Dolgcajt

»Mi si želimo sistematičen in dolgočasen mandat, kjer se bo dalo normalno delati … Z nastopom nove vlade se prav tako končuje čas, ko smo drugorazredni v tej državi nastavljali še drugo lice.«

»Totalna revolucija za njega ni rešitev, Janez, kurbin sin, hoče samopotrditev.«

Dolgcajt je legendarni album skupine Pankrti, ki je izšel na kulturni praznik daljnega 8. februarja 1980. Bil je prvi punk album v Sloveniji in celotni Jugoslaviji. Sicer pa ne tudi prva njihova plošča. Poldrugo leto prej je izšel singel Lublana je bulana in Dimitrij Rupel je takrat za Teleks napisal strupen komentar z naslovom »To morate preslišati« ter s tem naredil promocijo, kakršno so si takrat avtorji novega, antinormativnega glasbenega, kulturnega in družbenega izraza lahko samo želeli. Rupel pa je takrat (ne prvič in ne zadnjič) dokazal, da kljub akademskemu nazivu ne zna razmišljati kot sociolog in še manj kot sociolog kulture. Analizo fenomena je mešal z osebnim glasbenim okusom. 1980? Umrl je Tito. Enim je bilo vseeno, drugi so pristno jokali, tretji hlinili žalost. Družbenega brbotanja pa še ni bilo na obzorju. Bil je kontrolirani dolgčas. In ko je deset let kasneje, ob konstituiranju prvega večstrankarskega parlamenta (takrat še skupščine RS), France Bučar kot novoizvoljeni predsednik stopil pred mikrofon, je povedal, da se je »s konstituiranjem te skupščine končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. No, s to napovedjo, sicer modri, trmasti, uporni Bučar pač ni zadel. Moja generacija ni živela državljanske vojne. In upam si trditi, da je velika večina s kar največjim prezirom gledala na razne janeze janše, ki so na partijski ali klerikalno-domobranski strani gojili te občutke. Bili so nekakšna relicta, živi fosili in po psihološki strukturi so si bili medsebojno nadvse podobni. Zato jim kasnejše prehajanje med diametralno nasprotnimi pozicijami ni pomenilo nobenega problema. A kakorkoli. Ko je Bučar izrekel slovite besede, se državljanska vojna ni končala, ampak šele zares začela oziroma obnovila. Iz globoke hibernacije se je prebudilo zlo. Od tistihmal ni bilo nič več dolgočasno. Tudi prej brezbrižni smo se razdelili na »domobrance in partizance«. In največ je k temu prispeval človek, ki si po nenehnem poosamosvojitvenem podžiganju ognja sedaj želi »dolgočasni mandat«. No, predstave o dolgčasu so različne, in to, kar smo začeli v dnevnih dozah spremljati že pred formalnim konstituiranjem vlade, je verjetno Janševa predstava dolgčasa: utišanje kritike, utišanje civilne družbe, utišanje medijev, utišanje kulturnikov, utišanje univerze, utišanje sindikatov, utišanje »prišlekov« … Z eno besedo: utišanje.