Dva leva / Vlado Miheljak: Dolgcajt

»Mi si želimo sistematičen in dolgočasen mandat, kjer se bo dalo normalno delati … Z nastopom nove vlade se prav tako končuje čas, ko smo drugorazredni v tej državi nastavljali še drugo lice.«

»Totalna revolucija za njega ni rešitev, Janez, kurbin sin, hoče samopotrditev.«

Dolgcajt je legendarni album skupine Pankrti, ki je izšel na kulturni praznik daljnega 8. februarja 1980. Bil je prvi punk album v Sloveniji in celotni Jugoslaviji. Sicer pa ne tudi prva njihova plošča. Poldrugo leto prej je izšel singel Lublana je bulana in Dimitrij Rupel je takrat za Teleks napisal strupen komentar z naslovom »To morate preslišati« ter s tem naredil promocijo, kakršno so si takrat avtorji novega, antinormativnega glasbenega, kulturnega in družbenega izraza lahko samo želeli. Rupel pa je takrat (ne prvič in ne zadnjič) dokazal, da kljub akademskemu nazivu ne zna razmišljati kot sociolog in še manj kot sociolog kulture. Analizo fenomena je mešal z osebnim glasbenim okusom. 1980? Umrl je Tito. Enim je bilo vseeno, drugi so pristno jokali, tretji hlinili žalost. Družbenega brbotanja pa še ni bilo na obzorju. Bil je kontrolirani dolgčas. In ko je deset let kasneje, ob konstituiranju prvega večstrankarskega parlamenta (takrat še skupščine RS), France Bučar kot novoizvoljeni predsednik stopil pred mikrofon, je povedal, da se je »s konstituiranjem te skupščine končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. No, s to napovedjo, sicer modri, trmasti, uporni Bučar pač ni zadel. Moja generacija ni živela državljanske vojne. In upam si trditi, da je velika večina s kar največjim prezirom gledala na razne janeze janše, ki so na partijski ali klerikalno-domobranski strani gojili te občutke. Bili so nekakšna relicta, živi fosili in po psihološki strukturi so si bili medsebojno nadvse podobni. Zato jim kasnejše prehajanje med diametralno nasprotnimi pozicijami ni pomenilo nobenega problema. A kakorkoli. Ko je Bučar izrekel slovite besede, se državljanska vojna ni končala, ampak šele zares začela oziroma obnovila. Iz globoke hibernacije se je prebudilo zlo. Od tistihmal ni bilo nič več dolgočasno. Tudi prej brezbrižni smo se razdelili na »domobrance in partizance«. In največ je k temu prispeval človek, ki si po nenehnem poosamosvojitvenem podžiganju ognja sedaj želi »dolgočasni mandat«. No, predstave o dolgčasu so različne, in to, kar smo začeli v dnevnih dozah spremljati že pred formalnim konstituiranjem vlade, je verjetno Janševa predstava dolgčasa: utišanje kritike, utišanje civilne družbe, utišanje medijev, utišanje kulturnikov, utišanje univerze, utišanje sindikatov, utišanje »prišlekov« … Z eno besedo: utišanje.

O. K. Ko pride do obrata, pa četudi z nategom volivcev, kot po zadnjih volitvah, pričakuješ, da se bo marsikaj spremenilo. Morda se ne strinjaš, ko oziroma ker volilni rezultat ali povolilna aritmetika pripelje do sprememb. To je pač cena političnega obrata v etabliranih demokracijah. A v našem primeru je to zgolj nepomembno obrobje. Resnične spremembe se dogajajo drugje – na kulturnobojnem polju. Naslednja epizoda kulturnega boja bo že na predvečer državnega praznika, saj je sedanja klika onkraj formalnih postopkov in protokolov s surovo močjo ugrabila državno proslavo. K sreči Janševa avtoritativna samovolja sovpada s predsedovanjem Nataše Pirc Musar. Ki ne le dobro, ampak vse bolje igra svojo vlogo. Predstavljajte si, da bi v tej situaciji Janševe neobrzdane samodržnosti v predsedniški palači sedel Pahor?! Hkrati pa NPM krpa tudi luknjo, ki jo za sabo puščajo nedosledne opozicijske stranke. No, ne vse enako.

Janša se je samoprepoznal kot princ drugorazrednih. Drugorazrednih? Človek, ki mu firma vzame v račun za novo nadstandardno stanovanje podrtijo, ki jo poslej vodi kot ničvredno zalogo; ki mu soprogina sestrična plačuje položnice, ker ne zna pojasniti izvora denarja; ki se sistematično izmika prevzemanju sodne pošte; ki serijsko zmaguje zaradi zastaranja sodnih postopkov; ki mu zaslepljeni sledilci v njegovih bitkah s krivosodjem pomagajo s frenetičnimi zborovanji pred sodnimi palačami; ki ga – ne nazadnje – z zasebnim letalom večkrat obiščejo izraelski agenti, da bi se pogovarjali o »bližnjevzhodnih« prisluhih …, se prepozna kot drugorazredni državljan!? Hja, nedotakljiv drugorazredni državljan.

Težko bo. Vse akcije, ustavne pritožbe, pobude za referendume morda ne bodo uspele. Bodo pa vzdramile kritično javnost. Upora ne organiziraš, ko imaš in ker imaš odlične možnosti, ampak ko in ker je nujen. Tudi morebitni porazi so boljši od pasivnosti, sprijaznjenosti. Madžarska opozicija je iz poraza v poraz napredovala do končne, veličastne zmage. Po šestnajstih letih! No, želim in verjamem, da bo ta čas pri nas krajši od enega mandata.

A kakorkoli. Poskrbimo, da Janši v njegovem mandatu, dokler bo trajal, ne bo dolgčas.