Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Ekonomika s srcem

Petintridesetletna zgodovina države (1991–2026) je prileten jubilej ekonomske zrelosti in politične razdvojenosti. Dva slavnostna govorca na domovinsko obarvani proslavi sta dokaz za to. Različni pogledi so značilnost kratkih zgodovin mladih držav. Ena takšnih epizod, obrobna, toda zanimiva, je prišla na dan ob izidu knjige Prispevki k trajnostnim razvojnim ciljem Slovenije v okviru Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije (AZTRS). Slovitih 17 ciljev trajnostnega razvoja OZN (Agenda 2030) so znanstveniki poskušali vrednotiti z vidika Slovenije. Analitično in kritično so ocenili njihovo uresničljivost, dosedanje rezultate in strateške možnosti države. Soglasje glede Agende je bilo doseženo razmeroma hitro. Zataknilo se je pri vlogi in pomenu ameriškega profesorja Jeffreyja Sachsa, enega soustvarjalcev trajnostnih ciljev in politik ZN, kot častnega člana AZTRS. Sachs velja za uglednega, pa tudi kontroverznega razvojnega ekonomista. Jedro akademskega spora pa ni bila njegova vloga danes, temveč njegovo delovanje ob nastanku naše države davnega leta 1991. Sachs je bil tedaj eden najvplivnejših avtorjev in svetovalcev postsocialističnih tranzicijskih reform. Toda njegova uporaba »doktrine šoka« na Poljskem in Rusiji je bila drugačna od slovenske izkušnje. Tam je pomagal utrjevati novo oblast, pri nas jo je nevede politično razbil. In tu se začenja paradoks njegove slovenske odisejade.

Prevratniška politična zgodovina razpada socialističnih držav je odprla tri probleme. Kako vzpostaviti demokracijo in tržne institucije, stabilizirati gospodarstvo in uveljaviti privatizacijo. Rdeča nit teh sprememb je nacionalna ekonomska suverenost, njeno jedro pa monetarna stabilnost. Monetarne spremembe zahtevajo radikalnost, hitrost in tehnokratske rešitve, postale so temelj doktrine tranzicijskega šoka. Njena nadgradnja sta liberalizacija in privatizacija kot politični simbol ekonomskega pokopa socializma. Novih oblasti ni privlačila mučna stabilizacija, politično legitimnost želenih sprememb so lažje dosegle z lastnino. Slovenija tod ni bila izjema.

Sachs je prelomnega leta 1991 trikrat obiskal Slovenijo, pred razglasitvijo neodvisnosti in po njej. Bil je del prizadevanj Demosove vlade za mednarodno podporo in strokovno ustreznost politično-ekonomske tranzicije. Peterletova vlada je morala streti dva oreha, monetarno suverenost in model privatizacije. In tu se je zapletlo. Sachsovi nasveti glede uvedbe samostojne valute niso bili sporni, usodna razhajanja so nastala pri želeni privatizaciji. Zagovarjal je razdelitveni model privatizacije pod okriljem mednarodnih institucij in kapitala. Profesor

Mencinger pa je videl novo suverenost države v okviru domačih bank in notranjega odkupa. Pri delitvenem modelu se »družbeno premoženje« razdeli državljanom prek investicijskih skladov, pri drugem pa menedžerjem in delavcem v podjetju. Desničarski del Demosove vlade se je nagibal k Sachs-Umkovemu predlogu, levi k Mencingerju. Epilog poznamo. Mencinger in Kranjec, gospodarski in finančni minister Peterletove vlade, sta zaradi političnih intrig protestno odstopila, Peterletova osamosvojitvena vlada pa je razpadla. Politično krizo sta presekala šele izvolitev Drnovška in politični vzpon LDS. Sachs je torej posredno pripomogel k političnemu razpadu Demosa. Bil naj bi njegov ekonomski glasnik, vsaj tako sta načrtovala Pleskovič in Peterle, končal pa je kot njegov politični grobar. Slovensko politično-ekonomsko tranzicijo sta zaznamovala institucionalni gradualizem in vzpon liberalne demokracije. Sachs je nevede postal del slovenske »zgodbe o uspehu«.

Sachs se je sprva posvečal monetarnim vprašanjem in dolžniški krizi zlasti v Latinski Ameriki, mednarodno slavo mu je prineslo neposredno sodelovanje v postsocialistični tranziciji. Šok terapija je uspela v specifičnih razmerah Poljske, delno tudi Češke, manj Rusije. Toda mala Slovenija in velika Kitajska sta bili primer tranzicijske uspešnosti zunaj te neoliberalne agende. Sachsovo tretje področje delovanja so po padcu socializma postali problemi globalnega razvoja, odprava skrajne revščine, boj proti posledicam podnebnih sprememb. V prelomnih knjigah Konec revščine (2005) in Cena civilizacije (2011) je opisal svoj pristop kot »klinično ekonomiko«, ki želi s pravo anamnezo in konkretnimi posegi ozdraviti planet, družbo in države. Projekt »Millienium Villages« v afriških vaseh je bil dober primer tega pristopa in dokazovanja, da razvojni preboj globalne kapitalistične periferije potrebuje finančno pomoč razvitih. Sachsovo delovanje je bilo kljub stranpotem vseskozi družbeno odgovorno, namenjeno »tretjemu svetu«, od reševanj dolžniške krize, tranzicijskih reform do trajnostnega razvoja. Ne gre za obrat neoliberalnega ekonomista, temveč prevratniški značaj njegove »ekonomike s srcem«.

Sachs je postal z leti oster kritik ameriške hegemonije in dvojnih meril zahodnega sveta do razvojnih problemov in vojn. Številni mu očitajo, da kritizira ameriški imperializem, ne vidi pa hegemonističnih teženj Kitajske in Rusije. Ideologijo trajnostnega razvoja poskuša izviti izpod liberalnega cinizma postkapitalističnega preživetja. Življenjski aktivizem je namenil zmanjšanju ekonomskih tveganj ljudi na tem planetu. In v tem je njegova globalna vrednost pred lokalno zamejenostjo.