Hrvaška / Heni Erceg: Moj Slavko

Telefonirala mi je enkrat sredi osemdesetih let s prošnjo, da bi promovirala njeno knjigo. Takrat sem bila novinarka Televizije Zagreb, ona pa zagrebškega tednika Start. Med nama je v trenutku preskočila iskra, Holograme strahu, njen prvi roman o bolečini, strahu, krhkosti življenja – temah, ki so jo spremljale vse življenje – nastal po prvi presaditvi ledvice v Ameriki, sem znala tako rekoč na pamet. Bila je ena od začetnic feminizma in je takrat že izdala knjigo esejev Smrtni grehi feminizma, ki jo je napisala v času, ko so vplivni samci dvignili greben takoj, ko si samo omenil ženske pravice. V skrajno patriarhalni družbi si je drznila skupaj z nekaj kolegicami sporočiti ženskam: To hočem! To zmorem! Naj stane, kar hoče. In utrla pot današnjim mladim ženskam.

Bila je moja prijateljica. In moja junakinja. Življenje z boleznijo ni moglo do živega njenemu večnemu optimizmu in humorju, njeni skrbi in »grožnjam«: »Sploh me ne kliči več, če ne misliš iti k zdravniku.« Grajanju, ki sem ga poslušala znova in znova, ker sem preslabo skrbela za svoje zdravje. Junaško je prenašala vse zdravstvene težave, trepetali smo zanjo, ko so jo zaradi hude oblike covida na Švedskem dali v umetno komo in se je potem več mesecev dobesedno vračala v življenje, učila hoditi, delati … Iz tega pa je nastalo imenitno besedilo o »življenju« v švedski bolnišnici. Enako junaško je prenašala preganjanje v devetdesetih letih, ko je bilo o njej in nekaj novinarkah objavljeno najsramotnejše besedilo hrvaškega novinarstva, Čarovnice iz Ria, tako imenovana raziskovalna skupina tednika Globus pa je popisala cele pole papirja z besedičenjem o njenem izvoru, zasebnem življenju … Ni se hotela sprijazniti s tem, da bi bil lahko edini ustrezen odgovor na srbski nacionalizem hrvaški nacionalizem, svarila je pred režimom, ki Hrvaško vodi v napačno smer. Seveda

so jo razglasili za izdajalko in k temu je kakopak sodila prepoved dela na Hrvaškem. Krhka, a kljub temu močna se je obrnila na peti in odšla na Švedsko s svojim soprogom, novinarjem Richardom Swartzem, ter še naprej pisala za vplivne tuje medije.

Toda preganjalci, ki so bili prepričani, da je odšla za vedno, so se zmotili. Ne, nikoli ni zapustila Hrvaške, še naprej je drzno sodelovala s preganjanim Feralom, pri njegovi založbi je izdala nekatere svoje knjige, z njo pa sem pripravila tudi nekaj intervjujev za ta tednik. Tako mi je, duhovita, kot je bila, pripovedovala o nekem potovanju v Nemčijo, na knjižni sejem, med katerim so vsi »kolegi« književniki sedli na eno stran letala, da bi bili čim dlje od nje – kužne. »Mislila sem, da se bo letalo prevrnilo.« Odpor do vsakršnega totalitarizma je bil njeno naravno stanje že od takrat, ko je pri 19 letih zapustila dom in za vedno odšla po svoji poti, hipijevsko noseč s seboj pravkar rojeno hčer Rujano. Ukvarjala se ni le z življenjem z bolečino in boleznijo, iz česar so se porodili številni romani na temo ženskega telesa, telesnosti, okrnjene zaradi bolezni, ampak tudi z močnimi ženskami, ki so, čeprav same uspešne, živele v senci velikih mož, kot Frida Kahlo ali Mileva Einstein. Vse njene knjige sem morala prebrati že v rokopisu, želela je drugo mnenje, preden je besedilo oddala založbi.

Pri delu je bila neutrudna in je napisala več kot 20 knjig, vse so prevedene v tuje jezike, zato velja za našo najpogosteje prevajano književnico. Moja junakinja, ki je ni mogla ustaviti nobena telesna nadloga – težko je našteti vse, poleg še ene presaditve ledvice – nobena oblast, pogumno je pisala o zloveščem nacionalizmu, o travmah vojne, knjiga Še mravlje ne bi pohodili pa je zgodba o vojnem zločincu, mladem Draženu Erdemoviću, katerega sojenje je spremljala v Haagu, pa tudi o banalnosti zla, o usodni zaslepljenosti z nacionalizmom.

Radovedna in razigrana je potovala po Evropi, pisala knjige o vzhodni Evropi, o jugoslovanskem komunizmu, Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali je naslov, ki največ pove o sami avtorici. Ta se – navkljub tegobam in neizprosnemu preganjanju v državi, v kateri se je rodila in jo je svetu predstavljala s kopico knjig – ni nikoli nehala smejati. Nikoli ni zapadla v depresijo ali se vdala moji melanholični tezi, da je bil, kot kaže, ves naš trud zaman. Celo ko je Hrvaško zajel nov val ustaštva, se mu je z besedili v Jutarnjem listu, kot je bilo zanjo popolnoma naravno, pogumno postavila po robu. Njeno prijateljstvo ni bilo navadno, paradoksalno je bila tista, ki jo je skrbelo zame, jaz pa sem trepetala ob vsakem njenem odhodu v bolnišnico. Včasih sva samo pohajali po zagrebških butikih in iskali kak odštekan kos oblačila, nazadnje pa ugotovili, da ne ona tam v Sovinjaku, vasi v Istri, ne jaz na opusteli Šolti pravzaprav ne potrebujeva drugega kot tistih nekaj starih cunj, ki jih že leta nosiva. Da, veliko sva se smejali, ker kako bi brez humorja sploh preživela takšno breme, svoje bolezni in bolezni družbe.

Maja letos je, tako kot vedno, odšla v svojo istrsko oazo, pripovedovala mi je o prekrasnem vrtu, veselila se je skorajšnjega izida še ene knjige, Zakaj se nisem naučila kuhati. Počutila se je dobro, res dobro, srečna v svoji samoti, zavidala mi je, ker sem se že kopala, tistega jutra je odšla v Buzet po nakupih in počutila se je dobro … Potem pa je tistega popoldneva ni bilo več. Odšla je Slavenka Drakulić. In zdaj ne vem, kako naj se sprijaznim s tem, da mojega Slavka ni več.