Film / Rock Balada 

za +

Vse pesmi so o naju.

V Scott/Tarantinovi Pravi stvari (1993) se srečata fant in dekle, Clarence (Christian Slater) in Alabama (Patricia Arquette), ki ugotovita, da so jima všeč iste pesmi, isti pevci, isti filmi, isti igralci – in ker so jima všeč iste pesmi in isti filmi, pomeni, da sta si usojena. Tako kot ne moreta več brez teh filmov in teh pesmi, ne moreta več drug brez drugega. Za ljubezen je potreben test iz popkulture. Brez popkulture je ne bi bilo. Kot je nekoč rekel francoski kralj maksim in aforizmov La Rochefoucauld: »Obstajajo ljudje, ki ne bi bili nikoli zaljubljeni, če ne bi slišali govoriti o ljubezni.« Popkultura – ta, ki jo slišimo govoriti o ljubezni – je učiteljica ljubezni. V filmih Johna Carneyja – Once, Begin Again, Sing Street, Flora and Son – je to glasba. Pesmi vedno povežejo ljubimce – spomnite se le, kako je pesem Falling Slowly v komaj opisljivem Once počasi zaljubljala fanta (Glen Hansard) in dekle (Markéta Irglová).

Ob pravi pesmi vse zavore, vsi zadržki, vsi brechti popustijo. To je leitmotiv Carneyjevih malih, finih, zadihanih, delikatnih mjuziklov. Taka je tudi Rock balada, le da pesmi ne povežejo fanta in dekleta, temveč dva fanta, glasbenika, bolj ko ne luzerja, poročni pevec Rick (Paul Rudd) in propadli zvezdnik Danny (Nick Jonas), never was in has been, džuboks in nesojeni Justin Timberlake, ki se spoznata na neki dublinski poroki. In še preden rečete Once, se že testirata – vrtita si pesmi, tudi svoje, nedokončane, slepe ulice, ki čakajo na začimbo. Vse delata, da bi napisala pesem, ki bi ju povezala. Toda potem Danny na hitro – res na vrat na nos – odpotuje v Los Angeles, kjer založbi, ki ji dolguje material, porine kar pesem, še kar staromodno balado, ki jo je napisal Rick – in ki nepričakovano ne postane le lokalni hit, ampak globalni megahit. Tudi Rick jo sliši. Vau! Končno bo slaven – in bogat. Ne, ne bo. Problem je namreč v tem, da nihče ne ve, da je pesem Kako naj napišem pesem (brez tebe) v resnici njegova. Pa tudi nobenega dokaza nima, da je njegova. Nihče mu ne bo verjel, da mu jo je Danny preprosto ukradel. Ja, zgodi se mu Yesterday – v obratni smeri. Ves svet poje njegovo pesem. Od povsod doni How to Write a Song (Without You). Tudi na porokah jo hočejo slišati. Kar ga tako žre, da začne razpadati – iz poročnega benda ga vržejo, povzroči prometno nesrečo, njegovemu samoponiževanju in samosmešenju ni ne konca ne kraja, kmalu ostane celo brez doma in stika z resničnostjo, tako da napoči čas za maščevanje. V pesmih je nekaj strašnega, groznega, grozljivega, krutega – nekaj, kar ločuje. Prav res: pesmi romantično povežejo ljudi, ljubimce, ki se potem – slej ko prej – brutalno požrejo, pobijejo, ločijo, razidejo. Pesmi puščajo brazgotine. Nekaj patološkega in ciničnega je v tej sladki, pravljični in inspirativni povezovalnosti pesmi. Nič ni hujšega od pesmi, ki ti spremeni življenje. Nič ni hujšega od pesmi, ki postane »tvoja«. Rock balada – zelo gledljiv single – je resnica filma Once. (kino)