Eva Menasse: Dunkelblum

+ + + +

Avstrijska pisateljica Eva Menasse (1971) postavlja svojo zgodovinsko fresko na Gradiščansko, v izmišljeno mesto ob madžarski meji, v katerem konec osemdesetih let z velikimi obrati poteka zgodovina; za naprej in za nazaj. Dunkelblum je mestece s požgano graščino, od katere po veseljačenju ob koncu vojne ostanejo samo sledovi, stolpič in podobno, zdaj pa živi umirjeno navidezno življenje. Vendar pod površino vse vre.

Avtorica v romanu zgosti dogajanje, postavlja ga v trenutek, ko vizija prihodnosti trči ob pretekle potlačitve. Kar naenkrat se mestecu zgodi več zgodovine, kot jo lahko prebavi. Na judovskem pokopališču skupina študentov začne trebiti robidovje in plevel, postavljati pokonci nagrobnike, ki so jih zvrnile korenine, in seveda se prebivalci najprej sprašujejo, kdo vse to plača. Namestnik odsotnega hospitaliziranega župana se ob nejevolji občanov zagovarja, da ne lokalni proračun, da so nevladniki, tako rekoč. V hotelu se pojavi čuden gost, ki ga nihče ne prepozna, vendar se zdi, da z nezgrešljivim lokalnim narečjem in dejstvom, da pozna vse, ne da bi ga prepoznali, nekako sodi v preteklost mesteca. V hotelski sobi ima škatle v velikosti dveh tistih za čevlje in potem poskuša izbrane meščane prepričati, naj se spomnijo poboja tik pred koncem vojne, ko so lokalni fantje pod poveljstvom gavlajterja pobili večinoma judovske prisilne delavce, ki so gradili mogočno utrdbo, še eno zadnjih Hitlerjevih čudežnih orožij in obrambnih jarkov, s katerimi naj bi ustavili prodiranje Rdeče armade; ko je ta prišla, so vojaki čez dva tanka, ki sta zapeljala v jarek, enostavno položili deske in se zapeljali v Dunkelblum.

Vendar hkrati poteka tudi prihodnost; civilna iniciativa se bori proti gradnji vodovodnega sistema, ki bi povezoval mesto z drugimi in zagotavljal dovolj vode tudi v sušnih mesecih. Opozicijci trdijo, da je projekt drag, da se župan z njim okorišča in da gre verjetno za provizije, in res mu čudno hkrati polagajo drago teraso. Za povrhu so se čez mejo, še v času železne zavese in tik pred njenim padcem, nabrali raznobarvni trabanti in organizirajo festival na meji, ki omogoči prebeg vzhodnonemških udeležencev, na katere za čuda naenkrat nihče ne strelja.

Roman Dunkelblum je spisan vsevedno, od zgoraj. Pripovedna instanca ve vse, kaj kdo skriva, kdo maže pokopališča s kljukastimi križi, nekaterimi obrnjenimi narobe, ve, kdo so skrivnostni gosti, in pozna vse šepete in njihove odmeve. Eva Menasse nas pelje v zgodovino in čez mejo s pestrim naborom likov iz vseh taborov in izpiše razkošno fresko, ki bi se lahko dogajala tudi ob kakšni drugi meji, recimo slovenski. Kot se z molkom o poboju na Peršmanovi domačiji ukvarja Nemec Kevin Vennemann v romanu o Mari Kogoj. Oba sta romana od tam, kjer amnezija in kolektivni molk omogočata potuhnjeno domačijsko brambovstvo in izkrivljanje vloge dedov.