Konzum / Na koncu domovine 

Restavracija Postaja Poljana
Robič 24
Tel.: 059 947 532

Ambient: blag časovni stroj nekam v kičasta devetdeseta leta, plac je (bil) dograjevan v razne smeri, zato tudi oprema ni poenotena; ljudsko pač

Napitki: primorske, večinoma briške buteljke prodajajo po dvakratniku vinotečnih cen; cenejše točijo tudi na kozarec

Vegetacija: skuta s krompirjem, frika, njoki & pašte, solate

Dostopnost: do Robiča z navigacijo, parkirna mesta so, do pritlične ravni ni zaprek za gibalno ovirane

Fino: lokalne specialitete, jagnječji karpačo

Ne tako fino: florentinec, panakota

Cenik: Krompir s skuto je stal 8, posirjenca 9,5, jagnječji karpačo 11, frika 13, marinirana postrv in njoki z ragujem 14, ljubljanski zrezek 15,5, šefov jagenjček 19, polkilski florentinec 25 (+ zelenjava na žaru 8), panakota 4, kobariški štruklji pa 6,5 evra.

»Na desno bomo tokrat samo pomahali!« je vodja planerskega odseka v konzumobilu prisotne inšpektorje opozoril na Hišo Franko, mimo katere smo se peljali do cilja tokratne odprave, izbranega po priporočilu informantske celice iz Breginjskega kota.

Postaja Poljana obratuje pičlih 48 metrov od meje z Italijo, kar se na jedilnem listu pozna predvsem po ljubljanskem zrezku (korekten, lepo zabasan s šunko in vlečljivim sirom ter hrustljavo ocvrt) in čevapčičih (ob precej zanimivejših opcijah jih valjda nismo naročili), ki jih radi malicajo severovzhodni Lahi. Nas – verjamemo pa, da tudi vas – sta namreč bolj zanimali drugi dve specialistični smeri – lokalne posebnosti in jedi iz jagnjetine, ki jih pripravljajo iz na svoji ekološki kmetiji vzrejenih backov.

Karpačo je vzoren: lepo odrezane, zelo tanke, mehke in sočne rezine surovega mesa le pokapajo z olivcem, solijo, rahlo poprajo in dodajo za prgišče ostružkov staranega sira. Tudi ragu iz mlete jagnjetine, ki ga prelijejo prek drobnih, puhastih domačih njokcev, ima dovolj značaja, všeč nam je bil še oni del šefovega jagenjčka, ki je vseboval kose dušenega mesa v močni omaki, malo manj žvečljiv kos prepečenega flama, še manj pa, da so popolnoma umanjkala jagnječja jetra in meso

izpod peke, ki nam je bilo po telefonu obljubljeno dan prej.

Ob pretanko odrezanem – in zato tudi preveč pečenem – florentincu, pretrdi in grudasti panakoti ter napol stopljenem sladoledu je tako breme branjenja časti, slave in priporočila Postaje Poljane padlo na specialitete lokalne kuhinje. In tu so poljanci suvereni: teksturo, okus in barvo marinirane postrvi bi jim zavidal tudi kakšen premium severnjaški lososar, izjemno pasirano in žmohtno začinjeno planinsko skuto so pospremili s polovičkami hrustljavo pečenih krompirjev, frika je bila zgoraj in spodaj krasno hrustljava, v notranjosti pa so se izmenjevale plasti zmehčanega krompirja in raztopljenega sira, odkritje tokratne ekspedicije pa je bila posirjenca. Gre za rezine ohlajene polente, ki jih gratinirajo z debelo plastjo aromatičnega sira, za vsak holesterolni slučaj pa reč potresejo še z nakockano in popečeno slanino ter dodajo lonček mleka za zalivanje. Izdatno in okusno!

Zaključek s parom putrasto zadrobtinjenih kobariških štrukljev je dokončno zašpičil nasvet, ki ti ga dajemo, če si se prebil do konca besedila: na Postaji Poljane mirne duše preskoči navadnosti, ki jih dobiš praktično povsod, in se osredotoči na lokalne specialke – skuto, friko, posirjenco, štruklje in janjčka.