Konzum / Hišica v samotnem gozdu

Gostilna Dom Frata
Dolnji Ajdovec 20 
Tel.: 051 608 200
Frata sredi gozdov gosti od srede do petka od 12. do 21. ure, ob sobotah od 10. do 22., ob nedeljah pa od 10. do 21. ure.

Ambient:
sredi dolenjskih gozdov postavljena birtija ima dovolj prostora tudi za skupinske ibunge, terasa je v senci, pri šanku pa lokalci

Napitki:
dolenjci so močno podprti s primorci; buteljke prodajajo po približno dvakratniku trgovinskih cen Vegetacija: nekaj gobjih jedi, čebulna juha, kakšna solata

Dostopnost:
navigacija je kar nujna, na cilju pa je dovolj prostora za parkiranje in nekaj nizkih stopnic za gibalno ovirane

Fino:
vampi, gozdna dilca

Ne tako fino:
jelenov »stejk«

Gozdna in sirna dilca sta stali 9,5, vampi 9,4, ravioli z jurčki 11,5, jelenov stejk 26,4, srnini medaljoni 31,9, korenčkov biskvit pa 6 evrov.

»Lepo pa je, lepo! Kot v Gorkičevi Idili ali v Družinski terapiji Sonje Prosenc. Upam, da preživimo,« sta magična svetloba in prijeten hlad dolenjskih gozdov v našem kulturnem referentu zbudila spomin na dva v teh hostah dogajajoča se slovenska filma. Namenjeni smo bili v Dom Frata (kamor tako ali tako nihče ne gre mimogrede, ker nikomur ni ob poti), ki je bil zavoljo ustrezno pestrega nabora dobro pripravljenih jedi dovolj prepričljiv, da so ga konzumski selektorji uvrstili na seznam preverbe vrednih placov.

Ponudba Doma Frata temelji na treh stebrih – divjačino smo tu vsekakor pričakovali; tudi roštiljska peč, v kateri pa domače oglje razpalijo le ob dovolj velikem obratu obiskovalstva (na petkovo popoldne tega žal ni bilo), nekako pritiče ambientu, česar pa ne bi mogli reči za velik nabor morskega življa, ki smo se mu tokrat – tudi zaradi potencialno kaskaderskih kombinacij s tartufi in ovčjim sirom – sklenili izogniti.

Bolj smiselno se nam je zdelo podrobneje prešnofati gozdno ponudbo, in to smo storili z otvoritveno dilo, na katero so zložili merjaščevo salamo, tanke rezine sušenega jelenovega hrbta, na hitro opečene mlade jurčke in medvedjo zaseko, ki je bila nekaj posebnega predvsem zaradi imena, ne pa toliko zaradi arome in/ali teksture. Veliko smo pričakovali tudi od jelenovega stejka z jurčki, pa se je izkazalo, da gre za v omaki do konca zdušen kos jelenjadi, ki so mu poleg jurčkov brez potrebe dodali še brusnično marmelado. Precej več so k zadovoljstvu prispevali ocvrti srnini medaljoni na z jurčki odišavljenem pireju, čeprav nam ni čisto jasno, kakšna naj bi bila vloga koščka srnine pljučne pečenke v divjačinski omaki na istem krožniku.

Tudi mi smo sredi gozdovja naredili kakšno napako – kalorično smo se, denimo, zakalkulirali pri naročilu raviolov z jurčki, katerih prevladujočo mehkobno sladkasto linijo so lepo nadgradili s hrustljavimi ocvirki, saj bi porcija zadostovala za vsaj še ena inšpektorska usta. Sploh, ker je bila tudi simpatična emajlirana kozica do vrha zapolnjena z najbolj resno zastavljenimi, kreftnimi in vsega dobrega polnimi vampi, kar jih pomnimo v zadnjih letih.

V zaključku smo zmogli pospraviti le še hrustljav korenčkov biskvit, postrežen z jogurtovim musom in nekim nedefiniranim kramblom, in zaključno oceno vendarle zaokrožiti navzgor, saj v Domu Frata nekdo brez dvoma razmišlja o hrani in zna skuhati tudi kaj zanimivega in po svoje, a je s kalamarjenjem, fritezo in porcijami vendarle ujet v koncept ugajanja čim širšemu spektru obiskovalskih okusov.