Intervju / Poezija nas spodbudi, da se za trenutek ustavimo

Kristina Kočan (1981) je pesnica in prevajalka, ki je bila zadnjih nekaj let programska vodja festivala Dnevi poezije in vina. Ta se je v zadnjem desetletju in pol dodobra usidral na Ptuju, v našem najstarejšem mestu, kjer so ga za svojega vzeli tudi lokalni prebivalci. Toda pred izvedbo letošnjega jubilejnega 30. festivala se je njegova organizatorka, založba Beletrina, odločila, da se od ptujskega festivala poslovi in ga nadomesti z enodnevnim ljubljanskim Festivalom poezije, ki bo na začetku novembra v Cankarjevem domu. Kristina Kočan ob tem ni sedela križem rok in čakala, da bi Ptuj izgubil eno svojih osrednjih kulturnih prireditev. Obkrožila se je z neutrudno ekipo in bo z njo od 20. do 22. avgusta prvič izpeljala nov mednarodni pesniški festival Versia; festival, ki si bo prizadeval ohraniti posebno vez med Ptujem in poezijo – in seveda vinom.

Še lani ste programsko vodili festival Dnevi poezije in vina, ki je tri desetletja nastajal pod Beletrininim pokroviteljstvom, zdaj na Ptuju pripravljate prvi festival Versia. Kako se je zgodba z Beletrino pravzaprav razpletla?

Festival Dnevi poezije in vina sem programsko soustvarjala zadnje tri festivalske izvedbe. Jeseni smo z ekipo že začeli pripravljati program jubilejne 30. izvedbe festivala, ki naj bi potekala letos. Zato nas je decembra presenetila Beletrinina odločitev, da festivala na Ptuju ne bo več. Takrat je bilo veliko dela že opravljenega, saj smo pripravljali program ter pošiljali vabila pesnicam in pesnikom, zato bi si vsekakor želela, da bi bila komunikacija o tej odločitvi pravočasnejša.

Seveda mi je bilo žal. Dnevi poezije in vina so bili pomemben festival z dolgo tradicijo in prepričana sem, da je v teh letih veliko prispeval k prepoznavnosti poezije doma in v mednarodnem prostoru. Hkrati sem se ves čas zavedala, da je odločitev o njegovi prihodnosti vedno v rokah organizatorja. To je bilo dejstvo, na katero nisem mogla vplivati. Z Beletrino smo se zato razšli korektno in brez zamer.

Poezija je na Ptuju z leti postala del mestnega utripa. Prav zato se mi zdi tako pomembno, da ostane del njegove prihodnosti.

Kako ste sprejeli to, da se festival seli v prestolnico in vsaj za zdaj postane enodnevni ljubljanski Festival poezije, pri čemer bi Ptuj ostal brez ene osrednjih kulturnih prireditev? Ste nemudoma začeli razmišljati o drugi možnosti?

Ko sem izvedela, da festivala na Ptuju ne bo, mi je postalo najbolj žal za mesto samo. Pomislila sem na vse ljudi, ki so festival soustvarjali, na občinstvo, ki se je vsako leto vračalo, na mesto, ki je poezijo za nekaj dni resnično vzelo za svojo. Zdelo se mi je pomembno, da se ta zgodba ne konča.

Seveda sem doživljala različna občutja, od razočaranja do jeze in dvoma, potem pa sem si rekla, da mora obstajati rešitev. Poklicala sem producentko, s katero sva sodelovali pri Dnevih poezije in vina, in jo vprašala, ali bi se bila pripravljena lotiti »reševalne akcije«. Prosila sem jo, naj si vzame nekaj dni za premislek. Še pred novim letom me je poklicala in rekla: »Najbrž bom to obžalovala, ker nimam časa, ampak mislim, da je vredno poskusiti.« Takrat se je pravzaprav začela zgodba Versie. Kar zadeva Beletrinino odločitev, pa lahko rečem le, da jim želim vse dobro. Če bo poezija dobila še en prostor in nove bralce, je to lahko le dobro.

Ob selitvi festivala v Ljubljano bi se dalo marsikaj reči tudi o centralizaciji, festival je bil med drugim poseben zato, ker je potekal prav na Ptuju.

Seveda. Centralizacija me moti že od nekdaj. Sama močno verjamem v periferijo, čeprav mi ta beseda ni povsem ljuba. Uporabljam jo, ker označuje prostor zunaj prestolnice, nikakor pa ne prostor zunaj kulture. Prepričana sem, da decentralizacija kulture ne sme biti luksuz, ampak pogoj za raznolik in živ kulturni prostor. Vsi ne želimo živeti v prestolnicah. Ne moremo pričakovati, da bodo kakovostne kulturne vsebine dostopne le v prestolnici ali da bodo morali ljudje zaradi njih vedno potovati tja. Kultura ne pripada enemu mestu. Pripada ljudem. Zato se mi zdi pomembno, da vrhunska umetnost nastaja in gostuje po vsej Sloveniji. Na številnih gostovanjih po Evropi sem videla, da pomembni festivali potekajo tudi v manjših mestih in da je povsem normalno, da tja prihajajo vrhunski umetniki. Ne gre za tekmovanje med Ljubljano in Ptujem ali drugimi mesti, ampak za vprašanje, kakšno kulturno krajino si želi naša družba.

Kako močna pa je povezava med Ptujem in poezijo?

Ptuj ima s poezijo zelo posebno vez. Ne le zaradi 15 let mednarodnega festivala, ampak tudi zaradi svoje literarne zgodovine. Glavno festivalsko prizorišče je Vrazov trg, Ptuj pa je tudi edino slovensko mesto z Ulico Tomaža Šalamuna. A najmočnejša vez ni zgodovinska, pač pa tista, ki se je spletla med poezijo in ljudmi. Poezija je na Ptuju z leti postala del mestnega utripa. Prav zato se mi zdi tako pomembno, da tako ostane tudi v prihodnosti.

Poezija sama po sebi ne bo izginila. Vprašanje je le, ali ji bo družba omogočila, da ostane vidna in dostopna.

Je na festivalske prireditve prihajalo raznoliko domače občinstvo?

Absolutno. V vseh teh letih so meščani odpirali svoje domove pesnicam in pesnikom, prihajali na prireditve, kupovali knjige in soustvarjali nekaj, kar je daleč od samoumevnega.

Prav to se je pokazalo tudi ob nastajanju Versie. Ljudje niso želeli, da bi Ptuj ostal brez mednarodnega pesniškega dogajanja. Povsem spontano in samoiniciativno so začeli pomagati: z delom, znanjem, donacijami, povezavami in podporo. Okoli festivala se je oblikovala skupina ljudi, ki verjame, da je na Ptuju vredno ohraniti prostor za poezijo. To me je izjemno ganilo. Posebej moram omeniti tudi občino Ptuj, ki je že od začetka razumela pomen tega projekta ter nam izkazala veliko podpore in zaupanja.

Ob vsej podpori se zdi, kot da je festival v teh letih resnično postal del identitete mesta Ptuj.

Vsekakor. Mislim pa, da to ne velja le za pesniški festival, ampak za festivale nasploh. Prav te prireditve soustvarjajo identiteto mesta. Ptuj je po mojem mnenju izjemno festivalsko mesto. Zaradi svoje zgodovine, velikosti in vzdušja omogoča butična kulturna doživetja, ki imajo še veliko neizkoriščenega potenciala, in tudi to je za ustvarjalce vsebin posebna draž. Pravzaprav festivalsko dogajanje ni pomembno le za Ptuj, ampak za celotno regijo. Ljudem omogoča dostop do vrhunskih kulturnih vsebin tam, kjer živijo. Zato se mi zdi ključno, da država še odločneje podpira kulturo zunaj prestolnice. Če verjamemo v decentralizacijo kulture, potem mora to odražati tudi kulturna politika.

Festivali, kot sta denimo Versia in Art Stays, so v nekoliko drugačnem položaju. Ker želimo, da so prireditve brezplačne in dostopne vsem, nimamo vstopnic …

… in s tem nimate vstopnic, s katerimi bi lahko gradili sponzorska partnerstva, tako kot to omogočajo številne druge prireditve?

Točno tako. To pomeni, da moramo podporo graditi predvsem na zaupanju in prepričanju, da je vredno vlagati v kulturo kot javno dobro. Mislim, da je pri nas še vedno precej prisotna miselnost zastonjkarstva. Ne govorim o občinstvu, ampak širše o odnosu do kulture. Pogosto se nam zdi samoumevno, da mora biti kakovostna kultura brezplačno dostopna, redkeje pa razmišljamo, kdo vse to omogoča in kako krhki so takšni projekti. To letos občuti tudi Art Stays, ki je kljub mednarodnemu ugledu ostal brez pomembnega dela javnega financiranja. Takšni primeri bi nas morali spodbuditi k razmisleku, kako naša družba vrednoti kulturo.

Želela bi si več kulture donatorstva in pokroviteljstva. Da bi podjetja in posamezniki prepoznali vrednost tega, da podprejo projekt tudi takrat, ko od njega nimajo neposredne koristi. V tujini je to veliko bolj običajno. Pri nas podporo še vedno prepogosto razumemo kot menjavo uslug. Sama sem prepričana, da kultura ni strošek, ampak naložba v družbo.

Na novo ustvariti mednarodni pesniški festival je zahtevna organizacijska in programska naloga.

Ni bilo lahko, priznam. Predvsem zato, ker smo majhna ekipa in ker smo festival gradili tako rekoč od začetka. Hkrati je bilo nekaj zelo lepega v tem, da se je ekipa začela oblikovati povsem organsko. Ljudje so prihajali sami od sebe, ker so želeli prispevati svoj čas, znanje in izkušnje.

Ker smo neodvisna pobuda, smo bili deležni veliko spodbude, pa tudi kakšnega dvoma in nekaj polen pod noge. To je razumljivo. Vsak ne vidi pomena pesniškega festivala ali širše vrednosti, ki jo kultura prinaša mestu in ljudem. Verjamem pa, da bomo na vse naporne trenutke hitro pozabili. Ko bomo sedeli na ptujskih dvoriščih, se srečevali na Vrazovem trgu ali v prenovljenem Mestnem stolpu, bo ostalo predvsem zavedanje, koliko ljudi je pomagalo, da je Versia sploh lahko nastala. To je zame njen najlepši temelj. Takšne stvari nikoli ne nastanejo zgolj zaradi enega človeka, ampak zaradi skupnosti.

Zadnjih nekaj let tudi sami živite na Ptuju, ki je, kot se zdi, kraj, prežet z ustvarjalnostjo. Kaj vas je prepričalo, da ste si mesto izbrali za svoj dom?

Ptuj ima neverjeten ustvarjalni naboj. Zdi se mi, da ustvarjalnost tukaj žubori na vsakem koraku. Obenem ima mesto tudi poseben, umirjen ritem, ki mi je zelo blizu. Ko sem se selila iz Maribora na Ptuj, me je nekdo vprašal, ali me ne skrbi, da tukaj ne bom našla dovolj intelektualnega okolja. To se mi je zdelo neverjetno podcenjujoče. Kot da ustvarjalnost, misel ali kultura pripadajo le večjim mestom. Sama tega nikoli nisem verjela.

Na Ptuj sem prihajala že kot mlada pesnica, ko sem v takratnem Centru interesnih dejavnosti vodila pesniške delavnice. Kasneje sem vrsto let v Muzikafeju moderirala literarno-vinske večere in vedno znova me je navduševalo občinstvo. Ves čas sem se šalila, da se bom na Ptuj preselila, ko bom v pokoju. Potem pa sem ugotovila, da ni nobenega razloga, da bi čakala. Danes sem vesela, da sem tu.

Geslo prvega festivala poezije Versia je »Poezija potrebuje rešitve. Poezija je rešitev.« Lahko razložite?

Poezija potrebuje rešitve, ker živimo v času, ki ji ni posebej naklonjen. Pri tem ne mislim na poezijo kot človekovo potrebo po izražanju. Ta bo obstajala, dokler bo obstajal človek. Mislim predvsem na poezijo kot umetnost in na položaj pesnikov. Poezija izginja iz številnih založniških programov, vse manj se prevaja, pesniški festivali pa se lahko zelo hitro znajdejo pred negotovo prihodnostjo. Če želimo, da poezija ostane živ del javnega prostora, potem mora tudi družba iskati rešitve zanjo.

Po drugi strani sem globoko prepričana, da je poezija tudi rešitev. Ne zato, ker bi ponujala preproste odgovore ali recepte za reševanje kriz, ampak zato, ker nas uči nečesa, česar danes močno primanjkuje. Uči nas upočasniti, poslušati, vztrajati v dvomu, razvijati empatijo in sprejemati, da lahko obstaja več pogledov na svet hkrati. Poezija nas ne rešuje pred svetom, ampak nas uči, kako biti v njem bolj pozorni drug do drugega in do sebe.

Pri nas podporo še vedno prepogosto razumemo kot menjavo uslug. Sama sem prepričana, da kultura ni strošek, ampak naložba v družbo.

Poleg tega, da ste organizatorka festivala, ste tudi pesnica in prevajalka. Odnos družbe do poezije gotovo zaznavate na lastni koži.

Absolutno. Poezija danes težje najde prostor zase v javnem prostoru. Založbe vse pogosteje zmanjšujejo število pesniških zbirk, še posebej prevodnih, festivali doživljajo negotovost pri financiranju, mediji pa poeziji namenjajo vse manj prostora. Kot prevajalka to zelo občutim. Za skoraj vsako zbirko prevodne poezije je treba dolgo iskati založnika in znova pojasnjevati, zakaj je pomembno, da slovenski bralci spoznavajo pesniške glasove iz drugih jezikov in kultur. Menim, da je prevajanje poezije eno najbolj demokratičnih dejanj v književnosti. Vsi nimamo možnosti brati poezije v izvirniku, zato prevod odpira vrata svetovni književnosti in omogoča, da postane dostopna širšemu krogu ljudi. Rada se spomnim misli francoskega teoretika prevajanja Antoina Bermana, da je prevajanje etična odprtost do tujega. Kljub temu nisem pesimistka. Ravno zato, ker so razmere zahtevne, se mi zdi toliko pomembneje ustvarjati prostore, kjer poezija živi, na festivalih, v knjigah, šolah, knjižnicah in pogovorih med ljudmi. Poezija sama po sebi ne bo izginila. Vprašanje je le, ali ji bomo kot družba omogočili, da ostane vidna in dostopna.

Na oblast je ponovno prišla politična opcija, ki je umetnike, ki jih ni želela ali poskušala razumeti, v preteklosti zmerjala z zajedavci. Se vam zdi, da je poezija pogosto potisnjena na rob tudi zato, ker ljudje verjamejo, da je ne razumejo? Si želi festival Versia prizadevati, da bi se otresli tudi tega predsodka?

Zmerjanje kogarkoli se mi zdi neprimerno. Javni prostor potrebuje več spoštovanja in manj etiketiranja. Umetnost je legitimni del družbe, ne njen okrasek, zato si zasluži resno obravnavo ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti.

Obenem mislim, da odnos do umetnosti ni le politično vprašanje. Je tudi vprašanje tega, kako družba razume njeno vrednost. Pogosto od umetnikov pričakujemo, da bodo ustvarjali v prostem času, po službi, kot nekakšen hobi. Pozabljamo pa, da skoraj noben umetnik, ki ga danes občudujemo, ni ustvarjal pod takšnimi pogoji. Če želimo vrhunsko umetnost, moramo ustvarjalcem omogočiti primerne razmere za delo.

Kar zadeva poezijo, mislim, da je eden največjih predsodkov ta, da jo je treba razumeti »pravilno«.

Govorimo o večnem vprašanju: »Kaj je pesnik ali pesnica s tem mislil oziroma mislila?«

Sama v to ne verjamem. Poezija ni šolski test, pri katerem obstaja en sam pravilen odgovor. Je srečanje med pesmijo in bralcem. Dva človeka lahko isto pesem doživita popolnoma različno in oba imata prav. Prav ta odprtost se mi zdi ena največjih vrednosti poezije. Tudi v šoli bi ji morali nameniti drugačen prostor. Morda manj iskanja pravilnih odgovorov in več pogovora, branja na glas ter povezovanja klasične in sodobne poezije. Mladi potrebujejo občutek, da poezija govori tudi o njihovem svetu. Versia želi pokazati prav to. Da poezija ni zaprta in namenjena le peščici poznavalcev, ampak prostor dialoga. Ne dialoga, ki nujno pripelje do soglasja, ampak dialoga, ki temelji na spoštljivem poslušanju, radovednosti in pripravljenosti, da za trenutek pogledamo svet skozi oči nekoga drugega.

Ko smo že pri mladih: posledica bombardiranja z različnimi dražljaji, ki je postalo del našega vsakdanjika, je zmanjšana sposobnost osredotočenosti, abstraktnega mišljenja, poglobljenega branja. Je poezija lahko neke vrste protiutež temu tempu sodobnega sveta?

Mislim, da je lahko protiutež, seveda. Poezija nas vabi k nečemu, kar nam sodobni svet vse redkeje omogoča, k pozornosti. Spodbudi nas, da se za trenutek ustavimo, da ne drsimo le po površini kot po zaslonih, ampak si vzamemo čas za besedo, misel in drugega človeka. Morda je prav sposobnost, da se za trenutek ustavimo, danes ena od oblik največje svobode. Poezija nam ne ponuja hitrih odgovorov. Ravno nasprotno. Uči nas živeti z vprašanji, z dvomom, z več pomeni hkrati. V svetu, ki od nas ves čas zahteva hitrost, učinkovitost in takojšnje odzive, je to izjemno dragoceno. To je tudi moja želja za Versio. Da bi za nekaj dni postala prostor, kjer se ljudje ustavijo, poslušajo drug drugega, odkrivajo nove glasove in odidejo domov z občutkom, da je svet nekoliko večji, kot se jim je zdel prej.

Festivalski program povezuje avtorje in avtorice iz različnih držav in kulturnih okolij. Je za vas pomembno, da festival nagovarja aktualna vprašanja današnjega časa?

Pomembno se mi je zdelo, da festival ne govori le o poeziji, ampak s poezijo govori tudi o svetu, v katerem živimo. Ne iščem angažiranosti zaradi angažiranosti same, ampak pesnike, ki znajo iz osebne izkušnje spregovoriti o nečem, kar presega posameznika. Pri izbiri gostov me ni vodila želja po najbolj reprezentativnem pregledu sodobne poezije, temveč vprašanje, kakšne zemljevide sveta danes rišejo pesniki. Veliko letošnjih gostov v svojem delu raziskuje pripadnost, jezik, migracije, spomin, odnose med središčem in obrobjem ter kraje, ki jih nosimo v sebi, tudi kadar jih fizično zapustimo.

Poezija ni šolski test, pri katerem obstaja en sam pravilen odgovor. Dva človeka lahko isto pesem doživita popolnoma različno in oba imata prav.

Pri tem pa ste zavestno povabili tudi nekaj pesnikov, ki ne govorijo tekoče angleško?

Tako je. Mednarodni literarni prostor je danes večinoma organiziran okoli angleščine, zato imajo avtorji, ki jo obvladajo, pogosto več priložnosti za gostovanja, mreženje in nova sodelovanja. Festivali pa se mi zdijo pomembni tudi zato, ker lahko vsaj za hip presežejo to logiko in omogočijo srečanja tudi tistim glasovom, ki lahko do mednarodnega občinstva pridejo prav zaradi prevoda.

Če sem ob pripravi programa iskala skupni imenovalec, bi ga morda lahko opisala kot nekakšno kartografijo poezije. Ne zemljevid v klasičnem smislu, temveč mrežo poti, glasov, izkušenj in pogledov, ki se bodo za nekaj dni srečali na Ptuju.

Če bi želeli koga, ki že leta ni odprl nobene pesniške zbirke, prepričati, naj pride na Versio – kaj bi mu rekli?

Rekla bi mu, naj pride brez pričakovanj. Morda ga bo najprej očaral Ptuj, nato vino, kakšen pogovor ali koncert. Potem pa se bo nemara zgodilo nekaj povsem nepričakovanega: našla ga bo pesem.

Lani je na glavno prizorišče prišel mlad par. Prišel je zaradi koncerta, pred njim pa je bilo pesniško branje. Nastopal je Kalaf Epalanga. Med branjem sem zaslišala fanta, ki je sedel nekaj stolov stran, kako je tiho rekel: »O, ja. To pa ja.« Tisti trenutek sem si mislila: to je to. Takšni trenutki so zame največje veselje. To je ena najlepših stvari pri poeziji. Nikoli ne veš, katera pesem bo spregovorila prav tebi. Če nekdo na festivalu odkrije eno samo pesem, ki se ga dotakne in jo odnese s seboj domov, potem je Versia dosegla svoj namen.