»Kulturne izmenjave med Slovenijo in Ukrajino je premalo«

V sklopu 41. mednarodnega literarnega festivala Vilenica na temo fluidnosti identitet so v sredo gostili prejemnika glavne nagrade, ukrajinskega avtorja Serhija Žadana. Osvetlil je svoje videnje kulturne in nacionalne identitete ter vojne med Ukrajino in Rusijo. Ne gre za vojno za teritorij ali ozemlje, temveč vojno proti ukrajinskemu narodu, meni.

Leta 1974 rojeni ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec je v pogovoru s prevajalko in lektorico Andrejo Kalc v polni dvorani Cukrarne uvodoma povedal, da se tovrstnih gostovanj kljub vsem potrebnim dovoljenjem vedno rad udeleži. Rad vidi tudi velike skupnosti Ukrajincev, čeprav razume okoliščine svojih rojakov, ki so bili prisiljeni oditi iz Ukrajine bodisi zaradi bližine fronte bodisi zaradi drugih razlogov.

Kulturno izmenjavo, ki jo je med Slovenijo in Ukrajino po njegovi oceni sicer premalo, je izpostavil kot veliko priložnost za govor o različnih tematikah. Kot je poudaril, v Ukrajini ne deluje zgolj politika, diplomati, proizvajalci orožja in tisti, ki branijo državo, temveč tudi ostali profili poklicev. Meni, da je preko kulture mogoče zelo poglobljeno spoznati določen narod in njegove posebnosti, ob tem pa je dodal, da denimo ne pozna nobenega člana slovenske vlade, medtem ko so imena kulturnikov, pisateljev in pesnikov veliko bolj zveneča. Politične osebnosti so začasne figure, meni.

Glede več let trajajočega vojnega konflikta med Ukrajino in Rusijo je Žadan, ki velja za enega najvidnejših sodobnih ukrajinskih pesnikov in prozaistov, med drugim prepričan, da je koncept srednje Evrope, ki se je gradil zadnja skoraj tri desetletja, zdaj porušen, ta vojna je premešala vse karte. Pri vojni, ki jo je začela Rusija z napadom na Ukrajino, ne gre za teritorij ali ozemlje, "enostavno je vojna uperjena proti Ukrajincem, da se ukrajinski narod zradira, da ga ne bo več", Evropa pa po njegovem mnenju potrebuje revizijo svojih pogledov, kulturnih stališč in prepričanj.

V svojih delih med drugim osvetljuje odraščanje v času razpadanja Sovjetske zveze, prijateljske vezi, družbeno izključenost ter iskanje lastne identitete. Roman Vorošilovgrad, katerega zgodba se odvija v mestu Vorošilovgrad, ki se je po razpadu Sovjetske zveze preimenovalo v Lugansk, osrednja literarna oseba pa je triintridesetletni Herman Koroljov, je napisal v sovjetskem času. Kot je med drugim povedal, gre za roman o njegovi generaciji, ki je odraščala v sovjetskem času. Takrat so bili še pionirčki, je dejal, a že deležni gibanj za neodvisnost, suverenost, začetkov večstrankarskega sistema. Njegov glavni junak, ki sicer ni preveč nostalgičen, odrašča ter poskuša svoje prejšnje in zdajšnje življenje "popredalčkati" ter razumeti, zakaj je bilo včasih tako in zakaj bo sedaj drugače.

Med njegova najpomembnejša dela sodijo romani Depeche Mode, Anarchy in the UKR, Mezopotamija in Internat. Pri založbi Beletrina sta v prevodu Janje Lubej Vollmaier in Primoža Lubeja izšla Vorošilovgrad, ob izidu katerega je avtor leta 2018 v času festivala Fabula obiskal Slovenijo, ter Internat.

Kot je še povedal, so kulturni dogodki med Ukrajinci kljub vojnim napadom zelo zaželeni, pripravljajo jih pod zemljo, v zakloniščih.

Med pogovorom je njegova besedila interpretiral Boris Kalašnikov. Pripravili so tudi glasbeni program pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh z ukrajinskimi glasbeniki.

Ukrajinski avtor je nekaj let predaval zgodovino ukrajinske književnosti, nato pa se posvetil literarnemu delu, prevajanju med drugim iz nemščine, angleščine in ruščine ter organizaciji kulturnih dogodkov. Zadnja desetletje se posveča humanitarnemu delu, še piše v publikaciji, ki jo je Društvo slovenskih pisateljev izdalo ob letošnji Vilenici. Njegova dela so prevedena v več jezikov, prejel je tudi več nagrad, med njimi avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo in mirovno nagrado nemških založnikov in knjigotržcev.