V središču / RTV – Radio Televizija Vlade

V Sloveniji bomo imeli 11. oktobra, če se ne zgodi kaj nepredvidenega, veliki referendumski dan. To oktobrsko nedeljo naj bi volivci odločali o štirih referendumskih vprašanjih, med njimi tudi (na posvetovalnem referendumu), ali se volivci strinjajo s predlogom za odpravo obveznega plačevanja prispevka za RTV Slovenija. Zamisel ni nova, o njej se je že večkrat špekuliralo, trenutno pa je v parlamentarnem postopku zakonski predlog stranke Resnica, pravzaprav predlog volivcev s prvopodpisanim Zoranom Stevanovićem, s katerim naj bi se financiranje RTV Slovenija preneslo neposredno na državni proračun.

Na začetku pozabimo na populizme in politiko, pustimo pri miru vladne želje po spremembi uredniške politike največje slovenske medijske hiše. Kaj o zamisli o odpravi te obvezne javne dajatve pravi pravo? Je ukinitev obveznega RTV-prispevka mogoče izpeljati in kako?

V Evropski uniji je bil leta 2024 sprejet akt o svobodi medijev. EU je že prej urejala medijske ekosisteme, vendar je šlo predvsem za vprašanja tržnih koncentracij, konkurence, regulatorjev, ne pa tudi za pomen novinarske avtonomije. Pri novem evropskem predpisu je drugače, v njem so ekonomski parametri in določbe, ki govorijo o uredniški neodvisnosti. Na začetku precej obsežnega besedila je v preambuli zapisano, da je »varovanje svobode in pluralnosti medijev« glavni steber demokracije in pravne države in da »širok nabor zanesljivih virov informacij in kakovostno novinarstvo omogočata, da državljani sprejemajo ozaveščene odločitve tudi o stanju svojih demokracij«. Eden izmed razlogov, zakaj se je okorna EU po letih prerekanja vendarle vsebinsko lotila urejanja medijskega področja, so bili politični pritiski, ki so jih novinarji in mediji čutili na Madžarskem, Poljskem in – to je bil čas tretje vlade Janeza Janše – v Sloveniji. »Z aktom o svobodi medijev se medijska krajina vzpostavlja kot področje, ki ga ne moremo gledati le skozi oči kapitala, ampak je to delovanje v dobro javnosti,« je leta 2024 dejal profesor dr. Marko Milosavljević.

Različni modeli

Akt o svobodi medijev (EMFA) je uredba EU. Drugače od direktive, ki jo morajo države praviloma prenesti v nacionalno zakonodajo, je akt v državah članicah zavezujoč. Če torej država krši njegova načela in zapovedi, lahko evropska komisija začne postopek proti Sloveniji, ki v skrajnem primeru pripelje tudi do postopka pred sodiščem EU. Evropska komisija je tako decembra 2025 zaradi kršitev EMFA proti Madžarski že začela formalni postopek.

Z vidika vprašanja obveznosti plačevanja RTV-prispevka je pomemben peti člen evropskega akta. Kot je zapisano v njem, morajo države članice zagotoviti, »da postopki financiranja za ponudnike

javnih medijskih storitev temeljijo na vnaprej določenih preglednih in objektivnih merilih«. Ti postopki morajo zagotoviti, da imajo »ponudniki javnih medijskih storitev ustrezna, vzdržna in predvidljiva finančna sredstva«. Sredstva morajo biti hkrati tolikšna, da zagotavljajo »uredniško neodvisnost ponudnikov javnih medijskih storitev«. Konkretneje – države članice EU so dolžne omogočiti neodvisno in finančno predvidljivo delovanje javnih medijev. To velja tudi za Slovenijo.

Zapisano ne pomeni, da je financiranje javnih medijev z obveznim prispevkom gospodinjstev edina možnost. V EU obstaja več modelov financiranja. Finci poznajo namenski davek, vezan na dohodek posameznika ali podjetja. Na Švedskem se javna medijska hiša (so)financira iz dajatve, povezane z dohodnino, v Franciji z deležem DDV, na Danskem, pa tudi v Romuniji in na Slovaškem se delovanje javnega medija financira neposredno iz proračuna. Pri proračunskem modelu financiranja obstajajo razlike, ponekod zakon določa večletno predvidljivo financiranje, drugod se višina določa sproti ali pa je vezana na zakonsko formulo, denimo delež BDP. Takšno formulo lahko sicer parlamentarna večina s spremembo zakona hitro spremeni, kot se je zgodilo na Slovaškem.

Prav zdaj je aktualna zgodba iz Prage. Češka vlada Andreja Babiša predlaga, da se celotno financiranje javnih medijev prenese na proračunske vire, pri čemer naj bi se finančna sredstva zanje prihodnje leto znižala. Evropska radiodifuzna zveza (EBU) in druge medijske organizacije so zato v Prago poslale ostra opozorila, v katerih so poudarile, da letno določanje denarja s parlamentarnim proračunskim postopkom povečuje možnost političnega vpliva. Tudi Svet Evrope države opozarja, da sredstva iz državnega proračuna ne smejo biti uporabljena tako, da bi neposredno ali posredno vplivala na uredniško neodvisnost, financiranje pa mora omogočati dolgoročno načrtovanje.

Nevarni zakon

Nazaj v Slovenijo. Zakonski predlog, ki je zdaj v parlamentarnem postopku in bo tam ostal najmanj do referendumskega časa, za RTV Slovenija predvideva ukinitev obveznega plačevanja prispevka in uvaja proračunsko financiranje v višini povprečja mesečnih pobranih prispevkov. To zdaj pomeni okoli 109 milijonov evrov na leto; ta znesek naj bi bil sicer začasen in odvisen od novega proračuna. To je tudi vse, v zakonskem predlogu ni resnih varovalk pred političnimi zlorabami, ne omenja usklajevanja z inflacijo, v njem ni drugih obveznosti in načel, ki bi bila v skladu z določili akta o svobodi medijev, v njem ni predvideno večletno financiranje.

Pravni pomisleki v povezavi z evropsko zakonodajo pa niso edina težava predloga Resnice. Veljavni zakon o RTV Slovenija jasno določa, da mora ustanovitelj javnega zavoda – država – »zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe«. Zapisano ne pomeni, da zakonodajalec ne sme spreminjati virov financiranja, a te spremembe ne smejo biti, kot je sklenilo ustavno sodišče, takšne, da bi posegle v ustavni položaj javnega medija. O tem vprašanju so ustavni sodniki odločali

večkrat in že davnega leta 1998 zapisali, da »financiranje iz državnega proračuna ni enakovredno financiranju z naročnino. Tveganje, da bo nacionalni RTV-program odvisen od političnih in gospodarskih centrov moči, bi bilo namreč pri proračunskem financiranju večje.« Naročnina – po novem se ji reče prispevek – je torej ena izmed varovalk samostojnosti javne medijske hiše.

Na podlagi te ustavne prakse je zakonodajno-pravna služba državnega zbora prejšnji teden v presoji omenjenega zakona Resnice nedvoumno zapisala, »da zakonodajalec ne sme arbitrarno posegati v položaj RTV Slovenija, zlasti ne na način, ki bi oslabil njeno finančno samostojnost, ogrozil izvajanje javne službe ali povečal možnost političnih vplivov na programske odločitve«. Zapisala je tudi, da bi bil prehod na proračunski vir financiranja vezan na vsakokratno odločitev zakonodajalca, takšna sprememba pa bi »lahko oslabila stabilnost financiranja RTV Slovenija in povečala vpliv vsakokratne politične oblasti na njeno delovanje, ki bi se lahko odrazil tako v uredniški politiki kot pri sprejemanju kadrovskih odločitev«. Predlagana sprememba je torej sporna, saj bi lahko pomenila »prekomeren poseg v pravico do svobode izražanja in javnega obveščanja«, ki ga določa 39. člen ustave. Ta

člen govori o pomenu svobode izražanja.

Vedeti je sicer treba, da je zakonodajno-pravna služba obravnavala sedanji zakonski predlog, a ta se lahko še spremeni. Že omenjeni evropski akt o svobodi medijev neposredno ne prepoveduje proračunskega financiranja, vendar bi moralo biti to po možnosti določeno in dodeljeno »na večletni osnovi … da bi se preprečila nevarnost morebitnega neprimernega vpliva vsakoletnih pogajanj o proračunu«.

Brez dvoma velik del vladajoče politike prezira RTV Slovenija. Brez dvoma nekateri prezirajo njen informativni program. In brez dvoma je del volivcev prepričan, da je plačevanje obveznega RTV-prispevka oblika prisile. A to ne pomeni, da vsi podpirajo zamisel, da bi RTV Slovenija postala odvisna od vsakokratne oblasti. Predstavniki vlade in koalicijskih strank so sicer že namignili, da bodo pripravili nov krovni zakon o RTV, ki ne bo le spremenil financiranja javnega medija, pač pa naj bi tudi »racionaliziral« njegovo delovanje.

V Švici je letos 8. marca potekal referendum, na katerem so odločali o zvezni ljudski pobudi za znižanje financiranja javne RTV. Pobudniki so želeli spremeniti sistem, po katerem gospodinjstva na

leto za delovanje javne medijske hiše plačujejo 335 frankov (357 evrov), del dajatev pa plačujejo tudi podjetja. Po predlogu naj bi se ta prispevek znižal na 200 frankov (213 evrov) na leto. Vlada je pred glasovanjem napovedala, da se bo prispevek do leta 2029 znižal na 300 frankov na leto (320 evrov). Nato je na referendumu 62 odstotkov volivcev zavrnilo predlagane radikalne finančne reze. O podobnem referendumskem vprašanju so v Švici odločali že leta 2018, a so bili takrat pobudniki prav tako neuspešni.

Žan Mahnič, prvokategornik stranke SDS, se je te dni javno pohvalil, da ne plačuje RTV-prispevka in da mu »ga morajo izterjati«. Tudi drug poslanec SDS Aleš Hojs je zapisal, da plačuje samo prispevek za radio, televizije pa menda sploh ne gleda. Težko je sicer verjeti, da Hojs »nima druge naprave, ki omogoča sprejem televizijskega programa«, kar je zakonski pogoj za plačevanje nižjega prispevka. Druge naprave so osebni računalnik, tablica in telefon.

Dobrodošli torej spet v letu 2005. Tudi takrat je SDS pod poveljstvom Branka Grimsa spremenila zakon o RTV, nato je zmagala na referendumu in si javni medij ukrojila po svoji presoji. Zdaj bo to poskusila še enkrat.

Prispevek vseeno ostaja?

 Ministrstvo za kulturo je v sredo na portalu E-demokracija v javno razpravo poslalo predlog novega zakona o RTV Slovenija. Na kratko: predlog zakona spreminja način vodenja zavoda, predvideva imenovanje novih članov programskega sveta, ki jih imenujejo različne organizacije, izbrane povsem arbitrarno, znova pa se uvaja nadzorni svet, ki bo bdel nad porabo denarja, večino njegovih članov pa bo imenovala vlada. Ti bodo imeli neposreden vpliv na finančni načrt in seveda posreden vpliv na program.

In prispevek? Kljub drugačnim političnim zagotovilom in Stevanovićevemu predlogu zakona je RTV-prispevek v 30. členu še vedno naveden kot eden izmed virov financiranja dejavnosti. Predlagana zakonska novela ne posega niti v sedaj veljavne določbe, ki določajo obveznost njegovega plačevanja, zavezance, višino prispevka in podobno. Zakon sicer spreminja način financiranja narodnostnih programov in glasbene produkcije, sredstva naj bi bila po novem odvisna od »dejanskih potreb«.

Gre seveda za predlog, ki se lahko – morda tudi zaradi referendumskega izida – še spreminja. A novi zakon bo v vsakem primeru prinesel kadrovske menjave, saj z njegovo uveljavitvijo prenehajo mandati uprave, finančnega odbora in sveta RTV. Ko bodo te spremembe opravljene, bo novi veter zavel tudi po uredništvih. Še najbolj po informativnem programu TV Slovenija.