Uvodnik / Grega Repovž: Začelo se je

Ko je Jaša Jenull v sredo stopil pred mikrofon na Trgu republike v Ljubljani, je bilo vsem na trgu – in za prvi protest se jih je zbralo res veliko – jasno, da je to šele začetek. Predvsem pa je bilo to jasno aktivistom pred spomenikom revoluciji, kjer je bil oder. Tam je bila zbrana večina aktivistov, ki so vodili in oblikovali že proteste med letoma 2020 in 2022, velika večina jih je sodelovala na protestih med letoma 2011 in 2013, peščica tudi na protestih leta 2005. Vse to so bili protesti zoper neoliberalne ali avtokratske poteze Janeza Janše. In da, če bi dobro pogledali, bi med njimi našli številne ljudi, ki so vodili in oblikovali tudi proteste za izpustitev Janeza Janše oziroma četverice. Nekateri so vedno na pravi strani zgodovine.

A nekaj je bilo tokrat drugače, pomembno drugače: tokrat je bilo namreč tudi jasno, da ni mogoče upati, da bi lahko ta vlada ali koalicija vsaj v doglednem času padla. Jaša Jenull je imel prav v svojem govoru, ko je dejal, da se mora tokrat civilna družba res povezati in dobro organizirati in da je to naloga vsakega državljana, ki mu je mar za prihodnost te države. Temeljno orodje civilne družbe zoper razgrajevanje družbe in njenih javnih sistemov bodo namreč poleg javnega pritiska zgolj še referendumsko odločanje in morda ustavne presoje.

Privatizacija vsega, zlasti javnega denarja prek privatizacije njegovih tokov, je temeljni prijem te vlade, ne cilj. Cilj pa je ustvarjanje elite, ki bo imela po tej vladi v rokah to državo ne glede na zamenjave na oblasti. To se vidi že na vseh področjih – pri množici novih koncesij v zdravstvu, napovedanem financiranju ustanavljanja novih zasebnih šol itd. Pri tem ne gre za nobeno podjetništvo (pa čeprav so v predvolilnem času ves čas govorili le o njem), za nove naložbe in nove investicije, ne gre za razvoj novih podjetij ali panog, gre zgolj za prevzemanje javnega denarja, javnih storitev z enim samim namenom: da del sredstev, ki bi se sicer oplajal v javnem sektorju, konča kot dobiček ali presežek v zasebnih rokah. To je pokazal že prvi, tako imenovani interventni zakon: nič za podjetja, nič za razvoj, nič za varnost slovenske industrije in storitvenega sektorja (namenoma naštevamo le gospodarske pobude, ki bi jih zakon lahko vseboval), ampak zgolj davčne olajšave za najbogatejše in zmanjševanje bremen za tiste, ki iz špekulantskih razlogov poslujejo s statusom samostojnega podjetnika (ne pa za tiste, ki res poslujejo kot samostojni podjetniki). In vse to v zakonodajo te države prihaja od ljudi, ki zgolj govorijo, da delajo in delujejo na trgu, dejansko pa je večina že vse življenje tako ali drugače »obešena« na javne tokove denarja. In na njih želi tudi ostati, le da tokrat trajno.

A vrnimo se k Jenullu in referendumom. Da bi bila slovenska civilna družba tokrat močna, bo morala biti izjemno dobro organizirana in nesektaška, povezati se bo morala prek sodobnih kanalov, na primer WhatsAppa (tako počnejo v vseh državah, kjer imajo opravka z avtokrati), morala bo biti aktivna, opremljena in sistematična. Na srečo se je slovenska civilna družba, še posebej pa njeni vodilni aktivisti, v vseh preteklih avtokratskih letih že povezala z drugimi aktivisti po vsem svetu. Dobre stike ima na primer z madžarskimi aktivisti, ki so dejansko »vrgli« Orbána, kar se jim danes redko prizna, pozna tudi vse sodobne metode aktivističnega boja za demokracijo, blaginjo in človekove pravice. In tudi to se je videlo na tem shodu: ne gre več za dejanja iz stiske, ampak za resno in sistematično delo. Da, to je boj z avtokrati leta 2026. Ti namreč danes vladajo že v več kot polovici držav sveta. A okamenelosti je že konec: ljudstvo po vsem svetu si je moč začelo jemati nazaj. Avtokrati so na oblast prišli z uporabo sodobnih družbenih omrežij, danes pa je njihova moč zaradi njih že opešana, ker so se novih metod naučili tudi aktivisti in državljani. Najboljši primer tega je Gaza: naj se Izrael še tako trudi (in res se trudi), ves svet vsak dan sproti dobiva posnetke v hrbet ustreljenih otrok in drugih zločinov njegove vojske. Tudi z najboljšo tehnologijo – ki jo brez dvoma ima – ne more ustaviti aktivistov in civilne družbe. Tudi z najboljšo propagandno mašinerijo – ki jo brez dvoma ima – ne more ustaviti resnice. In enako velja za Trumpa ali pa Putina: naj še tako pritiskata na svoje družbe, so te vedno močnejše. Putin se danes ničesar ne boji bolj kot Rusov.

A vrnimo se k protestu. Glavni namen je bil pokazati primer poslanca Borisa Mijiča. In ta primer je res pomemben. Šele z njim se je namreč celotni javnosti razkrila dejanska narava velikega dela tako imenovanega podjetništva, ki za to veliko besedo skriva neverjetne zlorabe državnega okvira. Z Mijičevim primerom smo dobili vpogled v poslovne naveze, ki jim ni nič sveto, le da se pride do še več denarja. S tem primerom smo videli vse od pranja denarja, goljufanja delavcev, davčnih utaj, popolnega izigravanja zakonodaje in odsotnost minimalne dostojnosti. Ali kot je v svojem govoru dejala Metka Mencin: »Primer Mijič razkriva sprevrženo razumevanje družbene, politične in ekonomske odgovornosti v Sloveniji, razkriva nepravičnost ekonomskega sistema in meje demokracije, predvsem pa radikalno neenako vrednost človeških življenj, ki jo nosilci politične oblasti in gospodarske moči prikazujejo kot normalni proizvod svobode.«