Teden / Vznemirljivi časi

Od časa, ko je na turjaškem dvoru stal mogočen hrast (pravzaprav lipa) in ko so tam živeli grofje Auerspergi, je minilo že nič koliko let. Zgodovina gradu je osupljiva, nekajkrat je pogorel, po potresu leta 1515 je doživel rekonstrukcijo, ogrožali so ga kmečki uporniki, v njem so našli zatočišče protestanti, v njem pa se je bila tudi bitka med partizanskimi četami in pripadniki različnih kolaborantskih enot. Po drugi svetovni vojni so ga počasi restavrirali, zvezdniški, četudi precej pozabljen zvezdniški trenutek pa je doživel natančno pred 20 leti, ko je tam potekal zbor Drnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj.

Stvari pa so se spremenile. Ministrstvo za kulturo – projekt je večidel vodila prejšnja vlada – je tudi z evropskimi sredstvi obnovilo grajske stavbe in obzidje. Strošek skupne sanacije je bil 13 milijonov evrov, od tega je dobrih 11 milijonov prišlo iz evropskih skladov. V gradu so zdaj sobe za prenočevanje, prireditveni prostori, zajtrkovalnica, vinska klet in razstavni prostori.

Prenovljene grajske prostore so slovesno odprli 27. avgusta. In kot se za dogodek spodobi, se je na prireditvi zbrala politično-kulturna smetana, med katero so bili predsednik vlade Janez Janša, ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc in pomožni škof Anton Jamnik, ki je vodil, kot je bilo na vabilu posebej poudarjeno, »sveto mašo«. V takšnih časih pač živimo. Zato tudi govorniški nastop, ki ga je po maši izvedel Janša, ni bil presenetljiv. V govoru je enostransko predstavil krvave dogodke, ki so se na Turjaku zgodili po kapitulaciji fašistične Italije.

A na Turjaku se je dogajalo še nekaj drugega. Ministrstvo za kulturo je v sodelovanju z muzealci Mestnega muzeja Ljubljana postavilo razstavo. Gre za dve ločeni postavitvi. Prva, ki je nameščena v severnem delu, obravnava zgodovino plemiške družine Auersperg, konceptualno je zasnovana na vprašanju, kakšna je bila njena zgodovinska moč. Druga, obsežnejša, obravnava grajsko življenje v različnih obdobjih, torej kdo je na gradu živel, kaj se je takrat dogajalo na ozemlju današnje Slovenije, kakšna je bila usoda gradu. Razstava se ne konča pri letu 1943 in pobojih, pač pa omenja tudi dogodke, ki so se na gradu zgodili 4. maja 1945, ko so tik pred koncem druge svetovne vojne domobranci v gozdu ob gradu pobili 28 sodelavcev partizanskega gibanja. Tovrstne razstave za grajske stavbe niso nič posebnega, omenjena pa korektno in zanimivo prikazuje zgodovinski tok.

A očitno ne po mnenju vseh. Na dan slavnostnega odprtja je bila ta obsežna razstava o slovenski in grajski zgodovini nedostopna. Obiskovalci si je nismo mogli ogledati, tudi zbrani gostje ne, vrata so bila zaprta.

Zakaj je bilo tako, ni jasno. Razstava je bila zaključena in pripravljena za obiskovalce. Kdo ve, morebiti je bil za začasno zaprtje kriv zadnji del, ki naj ne bi dovolj objektivno –skladno z Janševim pogledom – obravnaval partizanskega napada na grad in kasnejše usmrtitve? Kdo ve, morda so se na ministrstvu za kulturo prestrašili in z razstavo niso želeli izzivati predsednika vlade? Nemara pa je dostop do razstavnih prostorov »zaklenila« kar ministrica za kulturo, ki ni želela izzivati?

Prepričljivega odgovora na vprašanje, zakaj ta del razstave na dan slovesnosti ni bil odprt, z ministrstva za kulturo niso poslali. Zapisali so le, da je bila slovesnost zasnovana nekoliko drugače, »pri čemer vse posamezne vsebine niso mogle biti dostopne za javni ogled.« In da je bil tudi v naslednjih, »poskusnih« dneh deloma okrnjen pogled. Seveda pa pripravljajo »strokovna vodenja, ki bodo obiskovalcem omogočila celovitejšo predstavitev gradu«.

Morda pa si lahko – če že pišemo o zgodovini – pomagamo z zgodovinsko analogijo. Leta 2021 je Slovenija predsedovala EU, takrat je ministrstvo za kulturo vodil Vasko Simoniti. Ministrstvo je v evropskem parlamentu pripravilo razstavo umetniških del Živimo v vznemirljivih časih. Tisti časi so bili res vznemirljivi, parlament je kanil, kot je v navadi, k razstavi pridati dela slovenskih umetnikov, ki jih hrani v svoji umetniški zbirki, med njimi je bila slika Arjana Pregla. A ministrstvo se je uprlo, razstava je bila najprej odpovedana, potem pa je bila postavljena v ločenih sklopih – dela po slovenski izbiri posebej in dela iz zbirke evropskega parlamenta posebej. Ravnanje ministrstva je bilo izredno ponižujoče do umetnikov in do njihovega dela.

Enako bi lahko zapisali tokrat.