Teden / Tako slabo, da je dobro

Živimo v zlati dobi neodvisnega filma: izjemna grozljivka Obsedenost je bila ustvarjena za pičlih 750 tisoč ameriških dolarjev, kar je v ameriški filmski industriji le drobiž, a film je zaradi organske, neplačane promocije, torej priporočil, ki so med navdušenimi gledalci krožila od ust do ust, v kinih po vsem svetu zaslužil več kot pol milijarde dolarjev in se v zgodovino zapisal kot najdobičkonosnejši film vseh časov, seveda glede na razmerje med zaslužkom in skromnim proračunom.

Toda ta naziv je obdržal le za trenutek: s prestola ga je te dni izrinil kitajski, še veliko bolj nizkoproračunski animirani film Niu Lai (slo. Teličkov prihod, op. p.), ki je videti tako ceneno, kot bi bil ustvarjen s krompirjem. In to je pravzaprav njegov glavni adut.

Film je podpisala družinska naveza, tandem 34-letnega Xin Yumenga in njegove 61-letne mame Sun Lifang, samoukov brez prejšnjih izkušenj v animaciji. Ustvarjalca sta bizarni ceneni animirani film z um begajočo, nadrealistično zgodbo o pustolovščinah telička, ki se v svetu sanj spoprijatelji z mladim osirotelim leopardom, počasi, a vztrajno gnetla dobrih pet let: lastnoročno sta izvedla animacijo, napisala scenarij, opravila režijo in vsem likom posodila glas. Promocije filma, ki je bil narejen za manj kot 200 evrov, skorajda ni bilo – zanj jima ni uspelo ustvariti niti napovednika, plakate sta narisala na roke, v trženjsko kampanjo pa nista vložila niti centa –, a film je kljub temu v kitajskih kinematografih postal hit poletja.

V prvih desetih dneh si ga je ogledalo manj kot 300 ljudi, toda številni od teh so – seveda v popolnem neskladju s kinobontonom – v dvoranah posneli nekaj izsekov, jih norčavo objavljali na družbenih omrežjih in se posmehovali porazni kakovosti računalniške animacije, posnetki pa so v hipu postali viralni memi, kar je horde šaljivcev spodbudilo, da so si film v duhu ironičnega norčevanja ogledali v kinu.

Niu Lai je v domače blagajne doslej prinesel več kot 7,5 milijona evrov in tako – glede na razmerje med vložkom in zaslužkom – postal komercialno najuspešnejši film vseh časov.

Ker si ga norčavi gledalci ogledujejo predvsem, da se mu posmehujejo, se je uveljavil kot instantna klasika »so bad it’s good«: gre torej za enega od kultnih filmov, ki so »tako slabi, da so dobri«. Najslovitejša (oziroma najbolj razvpita) »mojstrovina« te vrste je sicer film The Room (2003, Tommy Wiseau), ki si je kultni status zagotovil zaradi porazne igre, nekoherentnega scenarija in milo rečeno amaterske režije. Uspeha groteskne risanke Niu Lai pa so mnogi – neironično – veseli tudi zato, ker gre za ročno izdelan film, posnet v času, ko ustvarjalnost čedalje pogosteje prepuščamo strojem. Ker umetna inteligenca ustvarja vse bolj brezhibne podobe, je njihova očitna nepopolnost skorajda osvežujoče človeška.