V središču / Bolj desen od Netanjahuja

Gideon Sar se je rodil leta 1966 v Tel Avivu kot Gideon Moše Serčenski. Na pravni fakulteti univerze v Tel Avivu je diplomiral iz političnih znanosti in prava. V vladi Benjamina Netanjahuja je vojni zunanji minister in kreator uradnega jezika izraelske diplomacije. V mednarodnem prostoru opravičuje izraelsko početje v Gazi, ki je tudi po ugotovitvah neodvisne komisije Organizacije združenih narodov – genocid. »Velja za bolj desničarskega od Netanjahuja, vendar mu manjka karizma,« so Sara novembra 2024, ko je postal zunanji minister, opisali na portalu Arabnews.

Že kot otrok naj bi z očetom zdravnikom v kibucu redno obiskoval Davida Ben-Guriona, ustanovnega predsednika vlade, ki je 14. maja 1948 razglasil neodvisnost Izraela. Ben-Gurion, umrl je decembra 1973, naj bi Saru, takrat še Serčenskemu, ob teh obiskih postavljal »zemljepisne uganke«.

Sar je postavil temelje za izraelsko prikazovanje razmer v Gazi, v jedru katerega je trditev, da je Hamas zgradil največjo teroristično državo na svetu.

Priimek Serčenski je dobil po očetu moldavsko-ukrajinskih korenin, ki je v 60. letih v Izrael migriral iz Argentine, v hebraiziran priimek Sar ali Sa’ar pa naj bi si ga spremenil pri 24 letih, leta 1990. Sar je začel kot novinar pri izraelskem radiu Kol Israel, kjer je pokrival notranjepolitične teme. Za njegovo politično kariero je bila prelomna včlanitev v nacionalno-konservativno stranko Likud, prek katere je v letih 2000–2002 postal kabinetni sekretar v vladi Ariela Šarona, leta 2003 poslanec kneseta in nato minister v dveh vladah Benjamina Netanjahuja. Med letoma 2009 in 2013 je bil minister za notranje zadeve, v letih 2013–2014 pa minister za izobraževanje.

Ministrska položaja sta Sara izstrelila med najvplivnejše politike v Izraelu, povzemajo njegovo kariero mediji, njegov vpliv je rasel. V javnomnenjskih anketah leta 2017, ko so se začele gostiti preiskave Netanjahuja zaradi korupcijskih obtožb, je Sar veljal za najbolj priljubljenega kandidata desnice, če ne bi kandidiral Netanjahu.

To je očitno Saru dalo peruti, decembra 2019 je proti Netanjahuju kandidiral na internih strankarskih volitvah v Likudu, a ga je Netanjahu s podporo 72,5 odstotka proti 27,5 odstotka močno porazil. »Kul Telavivčan ali nacionalist, naklonjen naseljencem?« in kot »bolj desnega od Netanjahuja« so pred glasovanjem opisali Sara v pomembnem izraelskem levosredinskem liberalnem mediju Haaratzu. Po porazu je Sara Netanjahujev krog osamil, decembra 2020 je uradno izstopil še iz stranke Likud. To je označil za »orodje Netanjahujevih interesov« in »kulta osebnosti«, sam pa je ustanovil desno stranko Novo upanje.

Leta od 2019 do 2022 veljajo sicer za leta politične krize v Izraelu, volitve v kneset so potekale kar petkrat, pat položaj pa so presekale šele volitve novembra 2022, ko je večino dobila najbolj desna in ideološko najbolj nacionalistična lista v zgodovini Izraela. Ključni koalicijski partner Likuda je postal skrajno desni blok Verski cionizem, katerega obraza sta Bezalel Smotrič in Itamar Ben-Gvir, Gideon Sar pa je na volitvah 2022 politično komaj preživel. Njegova stranka Novo upanje je nastopala na skupni listi desnosredinskih strank Narodna enotnost, pristal je v opoziciji in izgubljal vpliv.

Ključni trenutek za njegovo politično kariero se je zgodil 7. oktobra 2023 z napadom Hamasa. Nacionalna enotnost se je pridružila Netanjahujevi vladni koaliciji, Sar je bil imenovan za ministra brez listnice in opazovalca v vojnem kabinetu, sledila pa sta nov obrat in »celostna« vrnitev k Netanjahuju: Sar je septembra 2024 na mestu zunanjega ministra zamenjal Israela Kaca, avgusta 2025 pa se je njegova stranka Novo upanje tudi uradno združila z Likudom. Netanjahu je to predstavil kot »združitev in krepitev nacionalnega tabora« pred »zgodovinskim bojem proti širokemu mednarodnemu poskusu, da bi Izrael prisilili k ustanovitvi palestinske države«, Sar pa naj bi po »dolgi seriji pogovorov« sprejel Netanjahujevo strategijo »razgradnje iranske osi«, ki med drugim pomeni »širitev vojaških operacij proti Hamasu, Hezbolahu, iranskemu proksiju« in »podporo dolgoročni varnostni doktrini, ki temelji na stalnem pritisku, ne na pogajanjih«. No, za Sara je bila ta »vrnitev« politično nujna, po anketah njegova stranka ne bi presegla volilnega praga, če bi samostojno nastopila na volitvah.

Sar od nekdaj nasprotuje vsakemu političnemu dogovoru s Palestinci, že med prejšnjimi izraelskimi napadi na Gazo v letih 2009 in 2014 je bil glasen nasprotnik kakršnegakoli premirja. Zdaj je uradni glas izraelske zunanje politike in diplomacije, ki v celoti zagovarja in poskuša legitimirati izraelsko politiko v Gazi in vojaške akcije, pri čemer je vrsta institucij, tudi neodvisna preiskovalna komisija Združenih narodov, že pred letom dni potrdila, da je Izrael v Gazi zagrešil genocid, da se ta še vedno izvaja in da so ga spodbujali najvišji izraelski uradniki, s predsednikom vlade Netanjahujem vred.

Iz Londona je Sar zaradi groženj z aretacijo odletel predčasno.

Sar je postavil temelje izraelskega prikaza razmer v Gazi, v jedru katerega je trditev, da je »Hamas zgradil največjo teroristično državo na svetu – z ogromno teroristično infrastrukturo, nad zemljo in pod njo«. To trditev je Sar izrekel tudi v govoru v Washingtonu 19. februarja letos na Trumpovem »mirovnem forumu«. Z njo želi vsako izraelsko operacijo v Gazi prikazati zgolj kot obrambo pred teroristično državo, kot utemeljen upor proti državi terorja, kjer je razprava o civilnih 

žrtvah, humanitarni krizi ali proporcionalnosti manj pomembna. Hamas je namreč v tej retoriki odgovoren tudi za trpljenje prebivalcev Gaze, ki pa so po Saru bolj kot karkoli drugega potrebni deradikalizacije. Sar zavrača obtožbe o sistematičnih kršitvah človekovih pravic, zanika tudi lakoto v Gazi in ocene mednarodnih organizacij o številu civilnih žrtev, nasprotuje humanitarni pomoči in pošiljkam hrane, se napadalno odziva na poročanje medijev s poskusi diskreditacije in zatrjevanjem, da je kritika Izraela »politično motivirana«. Nedavno sta Netanjahu in Sar napovedala tožbo zoper kolumnista New York Timesa, ki je maja v članku »Tišina, ki se sreča s posilstvom Palestincev« popisal pričevanja Palestincev o spolnem nasilju, ki so ga doživeli s strani izraelskih vojakov, zasliševalcev in zaporniških stražarjev. Netanjahu in Sar sta članek označila za »eno najbolj grozljivih in izkrivljenih laži« in vehementno napovedala tožbe, tiskovni predstavnik New York Timesa pa je grožnjo označil za »neutemeljeno« in »del dobro obrabljenega političnega priročnika«.

Bruseljska fundacija Hind Rajab, ki jo sestavljajo pravni strokovnjaki in poskuša pred sodišča privesti izraelsko vojaško osebje in politike, odgovorne za genocid, je lani februarja pri Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) zahtevala izdajo naloga za prijetje Sara. V fundaciji, ki nosi ime po šestletni palestinski deklici Hind Radžab, ubiti v Gazi januarja 2024 med poskusom bega, izpostavljajo, da je Sar kot višji član izraelskega varnostnega kabineta skupaj z Benjaminom Netanjahujem – ki ga Mednarodno

kazensko sodišče (ICC) že išče zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu v Gazi – globoko vpleten v kolektivne odločitve, ki so po 7. oktobru 2023 povzročile množično smrt, kolektivno kaznovanje in trpljenje civilistov. Na ICC so ob Netanjahuju doslej izdali naloge še za prijetje nekdanjega obrambnega ministra Joava Galanta, finančnega ministra Bezalela Smotriča in ministra za nacionalno varnost Itamara Ben-Gvira. »Za svojo vlogo pri ubijanju civilistov v Gazi mora odgovarjati,« je aprila lani dejal Djab Abu Džahdžah, ustanovitelj fundacije Hind Rajab, ko je vložil zahtevo za aretacijo Sara ob njegovem obisku v Londonu. Zahtevo je sočasno vložila Global Legal Action Network (GLAN) zaradi Sarove vloge pri obleganju bolnišnice Kamal Advan v Gazi decembra 2024, ki se je končala z ugrabitvijo in mučenjem direktorja bolnišnice, dr. Husama Abu Safije. Sar je zaradi groženj z aretacijo iz Londona odletel predčasno.