V središču / Vsi. Ali nihče.

Specializirano državno tožilstvo je na sodišče vložilo zahtevo za sodno preiskavo zoper Roberta Goloba v zadevi Bobnar. Ker naj bi kot premier od notranje ministrice Tatjane Bobnar zahteval zamenjavo dveh policijskih funkcionarjev in s tem tudi pogojeval ohranitev njene funkcionarske, ministrske funkcije. Da je tožilstvo v tej zadevi več let vztrajalo pri kazenskem pregonu in zdaj zahteva celo preiskavo, bi bilo kar rahlo hecno, če ne bi bil kazenski postopek tako resna stvar. Skrajno nenavadno je vse skupaj zato, ker Golob ni ravnal nič drugače, kot so ravnali drugi predsedniki vlad in ministri in kot bodo ravnali tudi v prihodnje.

Ni namreč dvoma, da predsednik vlade ima določeno oziroma zadnjo besedo pri izbiri svojih ministrov. Sicer sploh ne bi bil predsednik tega organa. In če predsednik vlade pričakuje od ministra, da nekaj stori ali nečesa ne stori, je jasno, da je to prej ali slej »pod grožnjo« pridobitve ali ohranitve položaja. V nasprotnem primeru predsednik vlade ne bi imel nobene besede pri tem, kaj se dogaja v njegovi vladi. In ministri praviloma seveda odstopijo, ko jim to namigne predsednik vlade. V Sloveniji v povprečju vsak četrti minister odstopi predčasno, pri čemer je jasno, da praviloma ne gre za njihovo osebno izbiro, ampak odločitev predsednika vlade.

Pravzaprav je nedolgo tega, vsem na očeh, neki predsednik vlade od ministra zahteval zamenjavo na enem bolj pomembnih položajev – in to ravno od notranjega ministra in to prav v policiji. Devetindvajsetega septembra 2021 je Janez Janša na družbenem omrežju X (tedanji Twitter) takole povzel stanje na ulicah: »Fizični napadi, grožnje s smrtjo zdravnikom, novinarjem itd, ki zgolj opravljajo svoje delo; oviranje prometa in kršenje covid19 ukrepov – to ni ustavna pravica do zborovanj.« In dodal: »Vodstvo policije v LJ očitno ni sposobno preventive in čas je da MNZ ukrepa.« Neposredno, kar javno, je torej od tedanjega notranjega ministra Aleša Hojsa zahteval zamenjavo na čelu Policijske uprave Ljubljana. Ne dvomimo, da je to sporočilo svojemu ministru posredoval tudi po bolj zaprtih kanalih. To se je tedaj zgodilo v sredo, dva dni kasneje (v petek) pa je tedanji prvi mož policije Anton Olaj direktorja ljubljanske policijske uprave Boštjana Glaviča zamenjal z začasnim direktorjem Janezom Rupnikom.

Kazenski pregon Roberta Goloba vodi tožilka specializiranega državnega tožilstva Blanka Žgajnar, v javnosti poznana predvsem po več (neuspešnih) kazenskih postopkih zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

In ne samo to, prav iz časa tiste vlade je znanih več drugih primerov, ko je predsednik vlade ali pa notranji minister pogojeval pridobitev oziroma ohranitev funkcionarskega položaja prav z zamenjavami v policiji. Tretja Janševa vlada je namreč najprej kot vršilca dolžnosti na čelo policije postavila Andreja Travnerja. Ko je kasneje pred parlamentarno komisijo, ki je preiskovala politično podrejanje policije, pričal odstavljeni vodja kriminalistične službe Boštjan Lindav, je povedal, da je o razlogih za svojo zamenjavo povprašal tedanjega generalnega direktorja policije Travnerja: »Odgovoril mi je, da je tako naročilo politike in da tega ne bo nikoli in nikdar več ponovil.« Travnerja je nasledil Andrej Jurič, ki je prav tako položaj zasedel zgolj na kratko kot vršilec dolžnosti. Dobil pa je enako nalogo kot predhodnik – zamenjati točno določene policijske funkcionarje. Njegov najbolj prepoznaven ukrep je bila ustanovitev fiktivne delovne skupine za migracije, v katero je imenoval tedanji novi oblasti moteče policijske funkcionarje in jih tako obremenil s tematiko, s katero se niso prej ukvarjali, ter jih hkrati izločil iz vsakodnevnega policijskega dela. Jurič je moral to kasneje pojasnjevati tudi pred že omenjeno parlamentarno preiskovalno komisijo. A se je prav na vprašanja, kdo in zakaj mu je naročil tovrstno kaznovanje policijskih funkcionarjev, odločil braniti z molkom. Strah pred političnimi botri je bil očitno tako velik, da je pri tem vztrajal, čeprav pravice molčati kot priča ni imel. Preiskovalna komisija je tako prvič v zgodovini izrekla celo finančno kazen v višini 245 evrov, ki jo je potem kot pravilno potrdilo tudi sodišče. Jurič pa bo skrivnost očitno odnesel v grob, pri čemer v resnici niti ni pomembno, kdo točno – Janša, Hojs, ali kdo tretji – je od njega v zameno za položaj zahteval zamenjave v policiji.

Dejstvo je, da vsaka vlada na svoji prvi seji zamenja generalnega direktorja policije in da ta potem kadruje po celotni policijski hierarhiji. Uradno se temu reče, da si sam izbere svojo ekipo, svoje najbližje sodelavce in vodje najpomembnejših policijskih enot. A ni dvoma, da se to kadrovanje izvaja v soglasju, na izrecno željo ali zahtevo predsednika vlade oziroma notranjega ministra. In dokler je tako, je seveda mogoče za tako ravnanje preganjati le vse odločujoče politike ali pa nobenega.