V središču / Kšeftarji v šolstvu

Šolske torbe so še kar pretežke, delovni zvezki predragi in obseg učne snovi preobsežen – skratka, vse je tako, kot mora biti, začelo se je novo šolsko leto. Da bo kmalu vendarle vse drugače, ker je treba vzgojo in izobraževanje postaviti malodane na novo (šolo narediti »ideološko nevtralno«, spet pregledati učne načrte, reformirati nacionalno preverjanje znanja in maturo), je že ob zaslišanju ministrskih kandidatov v državnem zboru napovedoval Borut Rončević in s tem dvignil marsikatero obrv. Za zdaj je sicer kot minister za izobraževanje, znanost in mladino pustil največji vtis s potezo, da je ob prvem šolskem dnevu pod pazduhe prvošolcev in dijakov prvih letnikov srednje šole potisnil izvode slovenske ustave.

Rončević na področju vzgoje in izobraževanja ni zares domač, to priznava tudi sam, zato je bilo to področje zaupano Mojci Škrinjar, nekdanji ravnateljici in poslanki SDS, eni najbolj zvestih vojakinj te stranke, ki je postala državna sekretarka, pristojna za področje douniverzitetnega izobraževanja in mladine. Ta je na konferenci ravnateljic in ravnateljev vzgojno-izobraževalnih zavodov prejšnji mesec že napovedala konkretnejše zakonodajne spremembe, ki naj bi bile v vladi do konca leta, med drugim spremembo pritožbenih postopkov pri vzgojnih ukrepih in ocenah ter uvedbo pripravljalnic za otroke priseljencev, ki bi se v redni program vključili po doseženi zahtevani ravni znanja slovenščine.

Že pred dvema desetletjema je Rončević začel ustanavljati zasebne visokošolske zavode in ugotovil, da je te najlažje dolgoročno utrditi, če jih pripneš na javni denar.

Duhove pa burijo predvsem napovedi o spremembah financiranja zasebnih šol, ki naj bi jih pri izvajanju javno veljavnih programov hoteli na ministrstvu finančno izenačiti z javnimi. Ministrstvo

z Rončevićem na čelu si želi tako tudi v osnovno in srednje šolstvo očitno prenesti načelo, ki ga je minister prej dolga leta zagovarjal v visokem šolstvu, kjer je veljal za enega ključnih arhitektov – in profiterjev – širitve sistema koncesij.

A pojdimo po korakih. Tako kot večina drugih ministrov je tudi Rončević ob prihodu na položaj »odkril« domnevno izjemno finančno luknjo, ki naj bi jo za seboj pustila prejšnja vlada. Stanje naj bi bilo »alarmantno«, domnevni primanjkljaj v višini 133 milijonov evrov pa »resen in zaskrbljujoč«, je takrat razlagal minister. Vlada je v izhodiščih za rebalans njegovemu ministrstvu namenila dobrih 130 milijonov evrov več, vendar to Rončevića ni odvrnilo od ponavljanja, da bo treba varčevati. V imenu krpanja proračunske luknje je tako ustavil razpis za nacionalno platformo umetne inteligence – predlog prejšnje vlade, da bi državljanom s tem omogočili brezplačen dostop do orodij umetne inteligence, je bil sicer tarča številnih utemeljenih kritik – in napovedal še ukinitev Akademije znanosti za trajnostni razvoj. Še vedno namerava ministrstvo s približno 400 zaposlenimi preseliti iz Ljubljane v svoje domače Novo mesto. Koliko bi takšna selitev državo stala, ni znano.

Varčnost z javnim denarjem sicer ni bila nikoli najbolj prepoznavna značilnost Rončevićeve akademske in politične kariere – vsaj ne takrat, ko je šlo za projekte, od katerih je imel neposredne koristi. S skupino somišljenikov je že pred dvema desetletjema začel ustanavljati zasebne visokošolske zavode in zelo zgodaj ugotovil, da je te najlažje dolgoročno 

utrditi, če jih pripneš na javni denar. Ko je bil v času druge vlade Janeza Janše vodja direktorata za visoko šolstvo, sta skupaj s takratnim »superministrom« Žigo Turkom dan po padcu vlade februarja 2013 na hitro podelila koncesije zasebnim fakultetam, med njimi tudi takratni Rončevićevi Fakulteti za medije za program Mediji in novinarstvo. Upravno sodišče je koncesije pozneje odpravilo kot nezakonite, Rončević in Turk pa sta bila ovadena zaradi zlorabe položaja, vendar je tožilstvo po petih letih umaknilo obtožbo, saj je presodilo, da jima kaznivo dejanje ni dokazano.

Rončević, ki je z Alenko Žnidaršič Kranjc izvedel nemara največji posel v svojem življenju, zdaj kroji pravila na področju, kjer ta pospešeno širi svoj poslovni imperij.

Kar Rončevićevi fakulteti ni uspelo v času druge Janševe vlade, ji je uspelo v času tretje: leta 2022 je na novem razpisu vendarle dobila državno koncesijo. Rončević je bil zaradi svojih povezav

s SDS v tem obdobju deležen tudi drugih koristi; bil je recimo predsednik nadzornega sveta RTV Slovenija, takratna vlada mu je v zadnjih izdihljajih namenila še mesto vršilca dolžnosti direktorja tedaj novega javnega raziskovalnega zavoda

Rudolfovo v Novem mestu. Z zavodom je ostal povezan tudi po poteku funkcije in je tam še danes znanstveni svetnik, ob nastopu ministrske funkcije pa mu je vlada izdala soglasje za delo na Rudolfovem v obsegu do osem ur na teden.

Rončevićeva Fakulteta za medije se je nato leta 2022 pripojila Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ), še enemu zasebnemu projektu, ki ga je soustanovil skupaj z dolgoletnima akademskima in idejnima sopotnikoma iz kroga blizu SDS, Matevžem Tomšičem in Matejem Makarovičem (slednji je ta teden postal tudi edini kandidat za rektorja novoustanovljene javne Univerze v Novem mestu). Pri čemer javna poročila fakultete kažejo, da je pomemben del njenega poslovnega modela ves čas slonel na javnem denarju: v zadnjem desetletju je 

fakulteta skupaj prejela skoraj 11 milijonov evrov javnega denarja, denimo lani je iz javnih financ prejela 1,43 milijona evrov oziroma 40 odstotkov vseh prihodkov.

Ustanovitelji so se odločili svojo naložbo pred kratkim unovčiti in so FUDŠ v dveh korakih prodali podjetnici Alenki Žnidaršič Kranjc, eni najbogatejših Slovenk in večinski lastnici družbe Prva Finance, prek katere obvladuje skupino Prva Group, ki se ukvarja z zavarovalništvom in upravljanjem pokojninskih skladov, v lasti njene družine pa je tudi družba DEOS, ki že od leta 1995 po Sloveniji širi mrežo zasebnih domov za starejše. Aprila 2024 je njen AZ Deos odkupil 51-odstotni delež fakultete, oktobra 2025 pa je prek družbe AZ Izobraževanje odkupila še preostalih 49 odstotkov in postala edina lastnica FUDŠ. Končna kupnina ni javno znana, toda po izračunih portala Necenzurirano je posel Rončeviću, Tomšiču in Makaroviču prinesel najmanj dva milijona evrov.

Kolikšen del kupnine je pri tem pripadel Rončeviću? S tem vprašanjem smo se obrnili na ministra, a odgovora nismo prejeli. Portal Necenzurirano pa je poročal, da si je Rončević novembra 2025, takoj po končani prodaji fakultete, od Inštituta INTEA, s katerim je omenjeni trojec ustanovil fakulteto, prejel posojilo v vrednosti 250 tisoč evrov. In nato že konec lanskega leta v Novem mestu kupil stanovanje, ki naj bi ga zdaj oddajal.

A njihov posel s fakulteto se s tem ni končal. Malo pred prodajo večinskega deleža so namreč ustanovili še zavod INTEA Infrastruktura, na katerega so prenesli sredstva v skupni vrednosti 1,78 milijona evrov, od tega kratkoročna sredstva v znesku 939 tisočakov in nepremičnine v vrednosti 825 tisoč evrov – pri čemer FUDŠ sedaj prostore, ki so bili nekoč last fakultete, najema od nekdanjih lastnikov. Kolikšno najemnino plačujejo zanje, iz letnih poročil FUDŠ ni vidno, so pa za ta namen plačali nekaj več kot 24 tisoč evrov varščine in sklenili pogodbo za obdobje do leta 2030.

Na FUDŠ smo se obrnili z vprašanjem, koliko znaša mesečni najem prostorov, zanimalo nas je tudi, po kakšnih izračunih je bila takšna ureditev za fakulteto ugodnejša od ohranitve lastništva. Odgovora o višini najemnine nismo prejeli, je pa Andreja Slejko Rojc s fakultete pojasnila, da je bilo finančno breme prevzema nepremičnin za družbo AZ Izobraževanje, ki je novi lastnik fakultete, v trenutku prevzema preprosto previsoko. »Dodatno smo bili tudi mnenja, da bi fakulteta za nadaljnjo rast potrebovala modernejše in večje prostore, zaradi česar se nismo želeli zavezati k lastništvu.« Trenutno se v

AZ Izobraževanje osredotočajo »na prevzeme dejavnosti, ne pa na lastništvo nepremičnin«.

Družba ima v prihodnje namreč velike načrte za konsolidacijo na področju zasebnega šolstva. V začetku leta 2023 so prevzeli tudi izobraževalni center za srednje- in višješolsko izobraževanje skupine B2 in ga preimenovali v Sofizo. »Za-

sebno šolstvo je v Sloveniji izredno razdrobljeno, kar pomeni, da na trgu obstaja veliko manjših zasebnih fakultet, srednjih in višjih šol, ki so same po sebi po obsegu premajhne za zagotavljanje ustreznega poslovanja,« je povedala Andreja Slejko Rojc. »Z združevanjem več tovrstnih subjektov nameravamo ustvariti grozd institucij, ki bi bil finančno stabilnejši, usmerjen v trajnostno poslovanje ter nudil večjo kakovost svojih storitev.« Bi jim pri tem navsezadnje lahko pomagal prav Rončević? Zanimivo je namreč, da ima minister za zasebno visoko šolstvo zelo podobne načrte. Že na zaslišanju v državnem zboru je med spremembami, ki jih namerava preučiti, napovedal uvedbo nove, vmesne oblike visokošolskega zavoda, nekakšnega »politehnika«, eden od namenov takšne spremembe pa bi bila prav »možnost konsolidacije v zasebni sferi«, ki bi zasebnim zavodom »omogočila doseganje sinergij in lažje zagotavljanje kakovosti«.

Obenem bi se Rončević, ki napoveduje spremembe pri financiranju zasebnega šolstva, lahko kmalu za Alenko Žnidaršič Kranjc izkazal kot pomemben adut tudi na nižjih ravneh izobraževanja. Njen poslovni imperij namreč začenja 14-milijonsko naložbo v center alternativne pedagogike montessori na Brezovici, kjer bosta med drugim zrasla vrtec in osnovna šola. Če zapišemo bolj neposredno: Rončević, ki je z Alenko Žnidaršič Kranjc izvedel nemara največji posel v svojem življenju, se je le nekaj mesecev zatem znašel na čelu ministrstva, ki bo krojilo pravila in obseg financiranja zasebnih zavodov v vzgoji in izobraževanju ter visokem šolstvu – torej na področju, na katerem Alenka Žnidaršič Kranjc zdaj pospešeno širi svoj poslovni imperij.

Vrnimo se k nekaterim osnovam. Ena temeljnih nalog šolskega ministrstva naj bi bila skrb za javno mrežo izobraževanja. Zdaj nad njo bdi človek, ki je dve desetletji gradil zasebne visokošolske projekte, jih zagovarjal kot upravičence do javnega denarja, sodeloval pri širjenju sistema od koncesij in enega od svojih projektov nazadnje tudi donosno prodal. Že Rončevićevo imenovanje – četudi povsem v skladu z usmeritvami nove vlade – je bilo svojevrstno integritetno tveganje.

Prejšnja vlada je dobila priložnost, da bi sistem koncesij zasebnim zavodom prevetrila, a je bila premalo pogumna in se za radikalnejši rez ni odločila.

Na protikorupcijski komisiji (KPK) so tako že junija prejeli prijavo, ki se je nanašala na potencialno nasprotje interesov ministra. »Očitki iz prijave so bili, da je bil minister soustanovitelj oziroma sooblikovalec več zasebnih visokošolskih zavodov, zaradi česar svoje nove funkcije ne bo mogel opravljati nepristransko,« je povedala Maša Jesenšek iz službe za odnose z javnostmi KPK. Prijavo so obravnavali v predhodnem preizkusu, v katerem pa niso potrdili kršitve določb zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. »Do nasprotja interesov namreč lahko pride le v povezavi s konkretnim uradnim ravnanjem oziroma odločanjem uradne osebe, pri katerem zasebni interes vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog.« Predhodno delovanje Rončevića na področju zasebnih visokošolskih zavodov zato samo po sebi ne izkazuje obstoja nasprotja interesov. Bi se pa moral minister v primerih odločanja o pravicah subjektov, s katerimi je (bil) povezan, izključiti. »Oziroma v takšnih primerih obvestiti nadrejenega (predsednika vlade), ki odloči o njegovi izločitvi,« so pojasnili na KPK.

Veliko priložnost, da svojo integriteto dokaže, bo Rončević dobil najpozneje čez dve leti. Prejšnja vlada je z novim zakonom o visokem šolstvu dobila možnost, da bi sistem koncesij zasebnim zavodom temeljiteje prevetrila, a je bila premalo pogumna in se za radikalnejši rez ni odločila. Obstoječim koncesionarjem je omogočila vpis novih generacij do vključno študijskega leta 2034/35, prvo zakonsko presojo, kje javne univerze ne morejo pokriti potreb države in kjer bi zato prostor odprli zasebnikom, pa prestavila predvidoma v leto 2028, ko bodo potekala pogajanja o novem šestletnem financiranju javnih univerz. Ironično, če ne tragično, pri tem je dejstvo, da bo ta trenutek na mestu ministra najbrž pričakal prav Rončević.