V središču / Četrti krog

V politiki je včasih zabavno poslušati, četudi s kepo v želodcu, obljube in brati utemeljitve vloženih predlogov zakonov. Eden takšnih je predlog zakonske novele, ki bo spremenila ustroj in delovanje RTV Slovenija. Nastala je na ministrstvu za kulturo, v javni obravnavi bo do 9. septembra, nato naj bi jo potrdila vlada in letos, takšni so načrti, še parlament. V objavljenem gradivu so zapisani svetli cilji predlaganih sprememb. Tako preberemo, da je namen novele »oblikovanje sodobnejšega, učinkovitejšega in institucionalno neodvisnega javnega medijskega servisa«, pri čemer naj bi zakonska novela izhajala iz ustavne pravice do svobode izražanja, hkrati pa naj bi zagotavljala »pluralnost, neodvisnost in preprečevanje prevladujočega političnega vpliva«.

Sliši se lepo in državotvorno – končno, bi lahko rekli, bo oblast zavarovala neodvisnost javnega medija.

Težava je seveda v tem, da besede same po sebi ne pomenijo veliko, prej nasprotno. Tudi slavni Grimsov zakon o RTV Slovenija iz daljnega leta 2005 je uporabljal podoben besednjak. Prav tako je govoril o uvajanju »institucionalne avtonomije in uredniške neodvisnosti«, o pomenu pluralizma, o »politični neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev«. Še več, Branko Grims je v tistem času nekajkrat dejal, denimo v intervjuju za Mladino, da je namen njegovega zakona »dejanska avtonomija medija« in čim večja »novinarska neodvisnost in profesionalnost«. Govoričil je o civilni družbi, »oddaljeni od dnevne politike in ideologije«, o uglednih osebnostih v programskem svetu. Po njegovih tedanjih napovedih naj bi bila nova, prenovljena RTV čim bolj oddaljena od dnevne politike. Zakon je bil sprejet, potrjen je bil na referendumu, kar je sledilo, pa je zgodovina.

Šlo je za politični napad na javno medijsko hišo in v prvi vrsti na njen informativni program, česar vodstvo in nekateri člani programskega sveta niso niti skrivali.

Preoblikovanje v treh korakih

Poglejmo torej, kaj se je na RTV dogajalo v letih po uveljavitvi Grimsovega zakona, vendarle je ta nastal na temelju podobnih zavez kot že omenjena predlagana novela. Navajamo le nekatere izmed primerov, ki jih je zbiral filozof Boris Vezjak, neutrudni kronist slovenske medijske scene, in o njih izdal debelo knjigo. Ko se je voditeljica Vala 202 Nataša Štefe pošalila z imenom Janeza Janše, ji je tedanji direktor Radia Slovenija Vinko Vasle odpovedal honorarno pogodbo, sledil je protest uredništva in Vasle je moral potezo preklicati. Ko je v satirični oddaji Hri-bar tedanji urednik oddaje Bojan Kranjc uvedel lik »reporterja Surle«, so mu odgovorni zagrozili z delovnim suspenzom. Novembra 2008 je 24 novinarjev podpisalo protestno pismo zoper tedanjega v. d. odgovornega urednika MMC Igorja Pirkoviča, ker je ta posegal v delo novinarjev in jim grozil. V nekaj letih se je bistveno spremenil informativni program, direktor TV Slovenija je postal Jože Možina, človek, ki je rad govoril o pomenu državotvornega novinarstva, hkrati pa je informativni program, ki ga je vodil Rajko Gerič, zaradi političnih pritiskov zapustilo veliko uglednih imen. V tistem času je nastala peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki jo je Janša v »ekskluzivnem pogovoru« na TV Slovenija, vodil ga je prav Možina, označil za »blatenje Slovenije«.

V letih po uveljavitvi Grimsovega zakona se je temeljito spremenil informativni program, uveljavljati pa se je začel koncept prisilnega uravnoteževanja. Vezjak je ta čas označil za »čas doslej najhujših neposrednih političnih pritiskov, blokad in cenzure pri nas«. Politika je takrat prek programskega sveta skušala prevzeti RTV Slovenija. To je zdaj posredno potrdilo ustavno sodišče, ki je v nedavni odločbi jasno zapisalo, da je Grimsov zakon zaradi načina imenovanja programskih svetnikov »omogočal močan vpliv političnih strank pri imenovanju svetnikov, saj so politične stranke same izbirale, katere kandidate bodo imenovale za svetnike«.

Toda izkazalo se je, da pritiski na RTV v tistem obdobju še niso dosegli vrhunca. Ko so se v času druge Janševe vlade na ulice zgrnili protestniki, je osem članov programskega sveta RTV, nekateri izmed njih so bili imenovani po oblikovanju druge Janševe koalicije, trdilo, da novinarji o protestih ne poročajo objektivno in da prav oni spodbujajo nasilje demonstrantov. Programski svetniki so torej od novinarjev neposredno zahtevali poročanje, ki naj bi bilo prijaznejše do vlade in manj prijazno do protestnikov.

Vrhunec je vse to doseglo v času tretje Janševe vlade, konkretneje, potem ko je vodenje informativnega programa na TV Slovenija prevzela Jadranka Rebernik. Takrat je informativni program s stališča profesionalnih standardov in novinarske etike popolnoma razpadel, ne zaradi novinarske stavke, pač pa zaradi ljudi, ki so prevzeli vodenje RTV Slovenija. Omenimo le dva: eden je bil generalni direktor Andrej Grah Whatmough, drugi predsednik programskega sveta Peter Gregorčič.

V njunem obdobju so se v informativnem programu dogajale res absurdne stvari. Jadranka Rebernik je postala odgovorna urednica, četudi ni imela podpore uredništva. Nastala je oddaja Panorama, za katero je bil odgovoren Valentin Areh in ki naj bi bila nekakšna protiutež klasičnemu informativnemu programu, domnevno neobjektivnemu in pristranskemu, vendar je bila negledljiva. Ukinili so oddaji Studio City in Globus, krčili so informativni program, paradne oddaje prestavljali na kasnejše termine, hkrati pa so zaposlovali nove, »preverjene« ljudi, »ki jih zanima novinarstvo«, nekateri izmed njih so bili brez resnih novinarskih izkušenj, a zelo dobro plačani. Nastala je še skrajno pristranska polemična oddaja Arena, ki jo je vodil Igor Pirkovič, objavljene so bile prirejene reportaže iz Ukrajine, tedanji generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough pa je 38 stavkajočim poslal grozilna opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja. »Na RTV sem v različnih obdobjih videla že veliko dobrih in slabih stvari, a to, kar se je dogajalo pred leti, ni imelo nobene povezave z novinarstvom, avtonomijo, profesionalizmom, s čimerkoli,« pravi ena izmed zaposlenih v informativnem programu, ki zaradi razumljivih razlogov ostaja anonimna. »Šlo je za politični napad na javno medijsko hišo in v prvi vrsti na njen informativni program, česar vodstvo in nekateri člani programskega sveta niso niti skrivali.«

Prenos pristojnosti imenovanja in razrešitve generalnega direktorja na nadzorni odbor, v katerem šest članov od sedmih imenuje vlada, ni nič drugega kot uvedba neposrednega vladnega nadzora nad izbiro vodstva javnega medija.

Zloraba

Kratka zgodovina poskusov politične podreditve RTV lepo kaže, da Janez Janša in politiki, ki mu sledijo, RTV razumejo kot sredstvo politične propagande. Zato so besede o oblikovanju »neodvisnega javnega medijskega servisa« na začetku omenjene zakonske novele le politično slepilo. Pretiravamo? Seveda ne, pri vsem skupaj ne gre zgolj za razpravo o prevarah in

resnicoljubju. Zakonska novela v resnici paradoksalno zanika tisto, za kar naj bi se zavzemala.

V politiki je treba biti pozoren, kdo ima največ moči, besede pač pogosto zavajajo. Predlagani sistem upravljanja RTV Slovenija predvideva, da bo šest članov nadzornega sveta od sedmih imenovala vlada sama, torej politični organ. Ti nadzorniki bodo potem sprejemali statut zavoda, na podlagi soglasja programskega sveta imenovali generalnega direktorja, nadzirali poslovanje, sprejemali finančni načrt, določali način plačevanja RTV-prispevka in drugo. Predlagani nadzorni svet naj bi imel celo več neposredne moči, kot jo je imel nadzorni svet v času Grimsovega zakona, razlika v primerjavi s sedaj delujočim finančnim odborom, ki je nastala na podlagi zakonodaje iz časa Golobove vlade, pa je še bistveno večja. Zapišimo konkretneje – politično imenovani nadzorni svet RTV bo praktično vodil nacionalno medijsko hišo. Vladna stran sicer pojasnjuje, da se bo sestava programskega sveta, ki je poleg nadzornega sveta drugi organ zavoda, oblikovala mimo institucionalne politike, kar drži, a vendar bo, kot določa predlog zakonske novele, programski svet odločal le o programskih, razvojnih in strateških dokumentih, o ključnih stvareh delovanja zavoda pa se bo odločalo drugje.

Na te stvari opozarjajo tudi pri Društvu novinarjev Slovenije. V izjavi so zapisali, da »novela zakona o RTV Slovenija vodi v repolitizacijo upravljanja javnega medija«, in dodali, da »prenos pristojnosti imenovanja in razrešitve generalnega direktorja na nadzorni odbor, v katerem šest od sedmih članov imenuje vlada, ni nič drugega kot uvedba neposredne vladne kontrole nad izbiro vodstva javnega medija, kar je lahko v nasprotju z načeli evropskega akta o svobodi medijev«.

Vrnimo se k vprašanju pomena neodvisnosti javnega medija. Danes je položaj nacionalne medijske hiše s stališča demokracije pomembnejši, kot se je zdel pred leti. Živimo namreč v zanimivih časih, ko so ljudje dan za dnem bombardirani z množico informacij, med katerimi jih je veliko izkrivljenih, prirejenih, namenoma lažnivih. Politika in politiki ta informacijski kaos izkoriščajo, v času družbenih omrežij neposredno nagovarjajo volivce, s čimer se izognejo zoprnim vprašanjem novinarjev in preverjanju dejstev. A prav to je naloga pravega novinarstva. Novinarji niso oponenti oblasti, so zavezniki javnosti, zato bi morala vsaka demokratična oblast ustvariti okolje, kjer bi lahko delovali čim bolje, čim svobodneje, seveda znotraj profesionalnih in etičnih pravil poročanja.

Vprašanje prihodnosti RTV Slovenija je usodnejše zaradi še ene stvari. V Sloveniji se dogajajo velike spremembe na medijskem področju. Komercialna televizija POP TV naj bi bila tik pred prevzemom, izpeljal naj bi ga eden od najbogatejših Slovencev Dari Južna, ki simpatizira s sedanjo vlado, dokončnega dogovora o prevzemu pa še ni. Planet TV vodi Uroš Urbanija, človek, ki je v času tretje vlade Janeza Janše na položaj direktorja TV Slovenija prišel neposredno iz vladnega urada za komuniciranje, »njegova« nova informativna oddaja Planet 18 pa je zgolj vizualna in tehnična izboljšava tipa poročanja, kakršnega gojijo na Nova24TV. Portal N1 je zamenjal lastnika, prevzel ga je luksemburški sklad European Future Media Investments, za katerim stoji investicijska skupina Alpac Capital, povezana z madžarskim kapitalom in političnim krogom Viktorja Orbána, dolgoletnega prijatelja Janeza Janše. Vsi trije časopisni dnevniki v Sloveniji so v težavah, naklada se jim zmanjšuje. Po nekaterih informacijah naj bi pri Dnevniku resno razmišljali o prehodu na spletno različico, lastnike Dela, poslovno skupino, povezano s Kolektorjem in družbo FMR Holding, pa neposredno zanima, to se vidi tudi po načinu poročanja tega časopisa, sodelovanje z (vsakršno) oblastjo.

Ravno zaradi teh lastniških sprememb, katerih vzroki so gospodarski in politični, se lahko zgodi, da bo RTV postala eden izmed redkih neodvisnih medijskih prostorov, kjer bodo državljani in državljanke dobili verodostojne in preverjene novinarske informacije. Prav to dejstvo pa ponuja odgovor na dve bistveni vprašanji. Prvič, zakaj si želita Janez Janša in njegova vladajoča klika znova podrediti RTV Slovenija in njen informativni program. In drugič, zakaj je pomembno, da se ta nacionalna medijska hiša še v četrto obrani pred političnim prevzemom. Kdor misli, da bo šlo pri oktobrskem posvetovalnem referendumu o RTV-prispevku zgolj za vprašanje o obvezni javni dajatvi, se torej pošteno moti.