Ekonomija / Dr. Bogomir Kovač: Meja med bedaki in junaki

Zakon o tujcih (ZTuj) sodi v zakonski paket, s katerim Janševa administracija hiti spreminjati institucionalno okolje in podobo Slovenije. Predlagana novela ureja spremembe za bivanje in delo državljanov iz držav nečlanic EU, ki zakonito bivajo v Sloveniji. Zaostruje pravice do združevanja družine, potrebna sredstva za preživljanje, pridobivanja znanja slovenskega jezika, tudi omejitve za tuje študente. Na eni strani izhaja iz nacionalistične, pogosto tudi rasistične desničarske ideologije o migrantih kot inherentnih sovražnikih slovenske samobitnosti. Na drugi so ekonomski interesi države glede tuje delovne sile in demografske vrzeli starajoče se slovenske družbe. V preseku teh silnic je preprosta ugotovitev. Tujci ne ogrožajo slovenske socialne države, temveč ji dolgoročno celo omogočajo demografsko preživetje. Janševi so s posegom v ZTuj nehote ustvarili precedenčni politični paradoks. Vladna novela je združila nasprotne politične interese dela in kapitala, sindikatov in gospodarskih združenj. Janšev politični oportunizem je sprožil ekonomsko politično fronto, ki je v Sloveniji še nismo videli. Protimigracijska retorika, interesi kapitala in pravice delavcev so njen gordijski vozel. Razvozlati ga ne zmorejo, presekati ne morejo. Meja med političnimi bedaki in junaki je tu bližja in tanjša od pričakovanj.

Ključne formalne spremembe in bolj pritlehne vladne cilje v ZTuj poznamo. Namesto boljšega privabljanja in večje zaščite tujcev, kar je smisel prenovljene evropske direktive, smo dejansko pripravili zanko njihovega odvračanja. Časovno obdobje za uveljavljanje pravic do združitve z izvorno družino smo podaljšali z enega na tri leta, podvojili smo finančni cenzus za preživljanje družinskih članov, otežili smo pogoje za pridobivanje znanja slovenskega jezika s sofinanciranjem tečajev in ukinjanjem brezplačnega izpita, ostrejši so tudi pogoji za začasno prebivanje študentov … Strožji pogoji sovpadajo s politično agendo, ki poudarja nacionalno suverenost in zahteva oster diskurz do migracij, integracijske politike in azilnega sistema. Tujcev »tretjih držav« si politično ne želimo, ekonomsko jih sprejemamo kot nujno potrebno zlo. Zato obstoječa vlada zagovarja bolj njihovo začasno delo in bivanje kot dolgoročno družbeno integracijo. Politična poniglavost teh namer je več kot očitna.

Toda takšen pristop izrazito škoduje razvojnim ciljem Slovenije, na katero se zaklinja nova vlada. Gospodarska združenja upravičeno protestirajo, da takšna ureditev ogroža privlačnost države za privabljanje nujno potrebne delovne sile in zato neposredno škoduje slovenskemu gospodarstvu. Tuji delavci bodo zaradi birokratskih ovir izbrali tuje države,

finančni cenzus je za večino delavcev z minimalno ali celo povprečno plačo nedosegljiva ovira, podaljšanje roka za združitev z družino bo verjetno demotiviral prihod toliko želenih strokovnjakov, nove jezikovne ovire samo še povečujejo tveganja na trgu dela … Namesto debirokratizacije postopkov in hitrejše integracije smo dobili dodatni vzvod izgube konkurenčnosti. Novela ZTuj je torej ekonomsko škodljiva.

Toda nerazumevanje pomena migracijskih tokov za Slovenijo je najbolj vidno na demografskem področju. Glede na število rojstev in smrti se naše prebivalstvo vsako leto zmanjša za okoli 10.000 ljudi, vsak tretji Slovenec bo leta 2050 upokojenec, samo dobra polovica prebivalstva bo delovno aktivna. Brez pozitivnega selitvenega prirasta prebivalstva tam okrog 650.000 tujcev do leta 2100 Slovenija ne more demografsko preživeti kot ekonomsko stabilna in socialno vzdržna država. To je preprosta in za mnoge zastrašujoča logika političnega preživetja. Neskladje med demografskimi potrebami in restriktivno zakonodajo je torej usodno. In tu ne pomagajo priprošnje škofov glede rodnosti in prekletstva splavov niti demografski skladi z naivnimi ukrepi spodbujanja rojstev. Pametne države lajšajo pogoje za priseljevanje in zaposlovanje tuje delovne sile, nemška »karta priložnosti« (Chancenkarte) je dober primer teh ukrepov, podobne prijeme imajo tudi v Avstriji, precej slabše v Italiji (Decreto Flussi). Matozovi ankaranski razgledi bi torej morali razširiti obzorja.

In za nameček so tujci dokazano neto plačniki v socialne blagajne države. Zakon bo v tej obliki zamejil ekonomsko migracijo, Slovenija bo izgubila davkoplačevalce, gospodarstvo potrebno delovno silo, siva in črna ekonomija pa bosta pridobili. Skratka, vlada se je z ZTuj zaletela v lastni zid, ker so politični in ideološki interesi prevladali nad ekonomskimi in tudi fiskalnimi potrebami. Nenavadna koalicija sindikatov in delodajalskih organizacij je dokaz o skupni škodljivosti teh ukrepov. Brez tujih delavcev podjetja ne morejo učinkovito delovati, njihovo propadanje pa ogroža socialni položaj domačih delavcev. Ekonomika za telebane, tudi tiste na Prešernovi.

Politični zaplet je na dlani. Če vlada povozi mnenje socialnih partnerjev, tvega konflikt z gospodarstvom in sindikati. Če zmehča ključne poudarke, ji bodo jedrni volivci zamerili popustljivost do migrantov. Janša in Matoz sta dosegla nemogoče. Politično sta združila sindikate in delodajalce ter zamajala zavezništvo SDS in NSi. Predlog ruši monolit domovinske identitete, zlasti infantilnost ideološkega boja proti onim »drugim«. Vsekakor vznemirljiva politična lekcija za slovenske domoljube.