Intervju / »Žensko telo je zelo politično. Zato imamo nenehno težavo s svojim telesom.«

Ivana Bodrožić (1982) je ena najpomembnejših in najbolj mednarodno uveljavljenih sodobnih hrvaških književnic. Na hrvaško literarno prizorišče je vstopila s pesniško zbirko Prvi korak u tamu (2005), velik uspeh pa je doživel že njen avtobiografski romaneskni prvenec Hotel Zagorje, ki pripoveduje o odraščanju v času razselitve in vojne v Vukovarju in za katerega je prejela več uglednih nagrad. Leta 2020 je izšel njen roman Sinovi, hčere (v izvirniku: Sinovi, kćeri), zanj je med drugim prejela nagrado Meše Selimovića, uvrščen pa je bil tudi na širši seznam kandidatov za prestižno mednarodno Dublin Literary Award.

Letos smo pri neodvisni založbi No! Press dočakali slovenski prevod tega romana, za katerega je poskrbel Mišo Renko, in hitro je navdušil še slovensko občinstvo, morda ga je tudi vam kdo priporočil v obvezno poletno branje. Kako le ne bi – roman je pretresljiv mojstrski preplet intimnega in družbenega, ki v treh perspektivah – nepokretna, a kognitivno sposobna Lucija, transspolni moški Dorian in Lucijina mati – govori o podedovanih in neizgovorjenih travmah, družinskem in družbenem nasilju, telesu, (ne)svobodi in ljubezni. O vsem tem smo se v Zagrebu pogovarjali z avtorico, ki ste ji te dni lahko prisluhnili tudi na predstavitvah knjige po Sloveniji.

Roman Sinovi, hčere je tudi pri nas v razmeroma kratkem času po izidu slovenskega prevoda postal precejšnja uspešnica. Bi lahko rekli, da je razlog za to tudi dejstvo, da so medgeneracijske travme, zlasti tiste, ki se prenašajo po ženski liniji, nekaj tako zelo univerzalnega?

Medgeneracijske travme se res večinoma prenašajo prav po ženski liniji. Ženske namreč pogosto hčere vzgajamo drugače kot sinove. Ne glede na to, kako progresivni in ambiciozni smo danes, se te razlike še vedno nekje čutijo, ker se nekateri vzorci prenašajo iz generacije v generacijo. Pogosto tudi takrat, ko jih sami ne prepoznamo več.