V središču / Interpretacija prihodnosti

Sedemindvajsetega avgusta 2026 se je na Turjaku začela še ena bitka za preteklost. Formalno je šlo za odprtje celovito obnovljenega gradu Turjak, enega redkih uspešno izpeljanih državnih kulturnih projektov, ki jih je z evropskimi sredstvi začela prejšnja Janševa vlada, realizirala pa Golobova, zlasti ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Stalne razstave pri tem niso posebej niti odprli niti predstavili; ni je bilo v programu, njeni ustvarjalci pa niso vedeli, ali bo sploh dostopna javnosti. Čeprav je bila eden ključnih rezultatov večmilijonskega projekta in so jo mediji napovedovali kot pregled slovenske zgodovine skozi prizmo rodbine Auersperg, je uradni program obsegal le mašo v grajski kapeli ter slovesnost s kulturnim programom in govorom predsednika vlade Janeza Janše. Tudi poročilo njegovega kabineta razstave ne predstavi, temveč postavi v ospredje obnovo gradu, rodbino Auersperg in predvsem Janševo interpretacijo dogodkov leta 1943.

Ob odprtju je tako namesto vsebinske predstavitve nove razstave v javni prostor stopila politična interpretacija Turjaka in njegove »tragedije«. To je toliko pomenljiveje, ker je stalna razstava Grad Turjak – zrcalo časa zasnovana precej drugače. Njena avtorja sta Corinne Brenko in Janez Polajnar, strokovno sta sodelovala Katarina Predovnik in Igor Kranjc, producirali pa so jo Muzej in galerije mesta Ljubljane za naročnika, ministrstvo za kulturo.

Gre za dober in sodoben, tudi za otroke privlačen pregled skoraj tisočletne zgodovine gradu in rodbine Auersperg oziroma Turjaških, pri čemer je družinska zgodovina predvsem okvir za širšo pripoved o slovenski in srednjeevropski zgodovini. Razstava se začne z nastajanjem srednjeveških dežel in prihodom Turjaških na Kranjsko in s predstavitvijo njihove zgodovine prikazuje fevdalno družbo, položaj posameznih družbenih slojev, življenje podložnikov, kmečke upore, umetnost in versko življenje ter osmanske vpade in oblikovanje vojaške krajine. Pomembno mesto imajo Herbard in Andrej Turjaški ter bitki pri Budačkem in Sisku, pri čemer razstava opozarja tudi na poznejše nastajanje junaških in nacionalnih mitov.

Kdor kolaboracijo iz preteklosti razglasi za patriotizem, si odpira prostor, da tudi kolaboracijo v sedanjosti razglasi za nacionalni interes.

Spomin na zmago pri Sisku ni bil zgolj spomin na vojaški dogodek iz leta 1593, temveč je postopoma dobil izrazito ideološko funkcijo. Zaradi vloge Andreja Turjaškega in kranjskih čet se je razvil mit o »slovenski zmagi« nad Turki, čeprav je šlo za skupno zmago vojaških sil različnih habsburških dežel in Hrvaške. V 20. stoletju je postal predmet ideološkega spopada med domobranci in partizani, po desetletjih zatišja pa je znova oživel leta 1993, ob 400. obletnici bitke in oblikovanju zgodovinske simbolike nove slovenske države.

Obletnica je bila povzdignjena na raven državnega praznika: spremljale so jo slovesnosti s Slovensko vojsko in obrambnim ministrom Janezom Janšo, velika razstava v Narodnem muzeju, maša v cerkvi sv. Ahaca in izdaja treh državnih priložnostnih kovancev; na enem od njih je bil Andrej Turjaški celo označen za »vrhovnega poveljnika slovenske vojske«.

Ideološki koncept se je ob odprtju obnovljenega Turjaka leta 2026 ponovil z istim govornikom, ki je obrambo evropskega prostora pred osmanskimi vpadi, Herbarda in Andreja Turjaškega ter branilce gradu leta 1943 povezal v nadčasovno pripoved o obrambi vere, doma, domovine, naroda in civilizacije. Protipartizanski branilci Turjaka so bili tako postavljeni v simbolno nasledstvo junakov iz 16. stoletja.

Turjaški so bili med drugim pomembno povezani tudi z reformacijo: Herbard VIII. Turjaški je podpiral Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in druge protestante. Njihov kasnejši odnos do slovenskega narodnega gibanja in družbenih sprememb pa je bil protisloven. Anton Alexander Auersperg, bolj znan kot pesnik Anastasius Grün, je bil Prešernov prijatelj in prevajalec slovenskih ljudskih pesmi, a je hkrati kot nemško usmerjen liberalni politik nasprotoval Zedinjeni Sloveniji in uvajanju slovenščine v šole in urade. Njegova protislovnost ni bila zgolj nacionalna, temveč tudi socialna: Janez Trdina ga je zaradi odnosa do kmetov slikovito označil za »kmetodera«. Razstava ga zato upravičeno predstavlja kot osebnost »med revolucijo in konservatizmom«.

Razstava sicer sledi postopnemu razkroju družbenega reda, na katerem je temeljila moč Turjaških. Ta ni temeljila le na zemljiški posesti, dajatvah in delu podložnikov, ampak tudi na sodni oblasti, katere nazoren simbol so grajske ječe. Revolucija 1848, odprava fevdalizma, industrializacija in demokratizacija so zmanjševale gospodarsko in politično moč plemstva, po prvi svetovni vojni pa so v Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji Turjaški izgubili še preostanek nekdanjih privilegijev. Agrarna reforma je posegla v njihovo zemljiško posest in rodbina se je morala prilagajati novemu družbenemu in političnemu okolju. Z drugo svetovno vojno se 

je ta dolgotrajni proces končal: Turjaški so grad zapustili, vojna pa je prekinila večstoletno kontinuiteto njihove navzočnosti na Turjaku.

Tudi drugo svetovno vojno razstava obravnava brez enostranske razlage. Predstavi italijansko okupacijo, prisotnost italijanske vojske na gradu, odhod Turjaških, koncentracijo vaških stražarjev po kapitulaciji Italije ter partizansko obleganje in zavzetje gradu septembra 1943. Ne zamolči niti partizanskih zločinov nad ujetniki po zavzetju Turjaka niti poznejšega domobranskega zločina maja 1945, ko je bilo ubitih 28 zapornikov, osumljenih sodelovanja s partizanskim gibanjem. Turjak tako predstavi hkrati kot pomembno partizansko vojaško zmago in kot enega od simbolov slovenskega notranjega spopada.

Dejansko dogajanje na Turjaku septembra 1943 je bilo precej bolj zapleteno, kot ga prikazujejo politične interpretacije. Sicer pogosto uporabljani pojem državljanske vojne je za slovenske razmere lahko le »terminus technicus«, saj Slovenci niso imeli svoje države, nekdanja Dravska banovina pa je bila okupirana in razdeljena. Notranji slovenski spopad je potekal v okviru okupacije: na eni strani je bila osvobodilna vojska, na drugi kolaborantske enote, ki so delovale ob okupatorjih in z njihovo podporo.

Ne gre torej le za pogled na preteklost, temveč tudi za merila, po katerih danes presojamo patriotizem, politično lojalnost in odnos do države.

A prav septembra 1943 je za nekaj dni nastal svojevrsten »vmesni čas«. Po kapitulaciji Italije 8. septembra je italijanska okupacijska oblast razpadla, Nemci pa večine Dolenjske in Notranjske še niso zasedli. V tem kratkem času bi zato lahko v neposrednem vojaškem smislu govorili o »čisti« državljanski vojni: slovenske oborožene formacije so se spopadle brez neposredne navzočnosti okupacijske vojske. Toda tudi ta položaj ni bil povsem ločen od okupacijskega okvira, saj je del nekdanjih enot MVAC že iskal povezavo z Nemci in možnost nadaljevanja boja pod novim okupatorjem.

Ob kapitulaciji Italije so partizani do 15. septembra razorožili okoli 20 tisoč italijanskih vojakov, prišli do velikih količin orožja, tudi težkega, ter prevzeli nadzor nad večjim delom Dolenjske in Notranjske. Nemci so sprva obvladovali predvsem Ljubljano in ključne prometne povezave, na obsežnem območju nekdanje Ljubljanske pokrajine je nastalo osvobojeno ozemlje. Italijanski kolaboracijski sistem je razpadel, z njim pa tudi MVAC oziroma vaške straže. Njihovi pripadniki so se razkropili, vdajali partizanom ali se skušali prebiti do Nemcev in se vojaško reorganizirati.

Del protikomunističnega političnega in vojaškega vodstva je skušal razpad nekdanjih vaških straž izkoristiti 

za njihovo reorganizacijo v »Slovensko narodno vojsko«, povezano z Jugoslovansko vojsko v domovini. Računali so na izkrcanje zahodnih zaveznikov na severnem Jadranu, s čimer bi preimenovane enote dobile drugačen politični in vojaški položaj ter se otresle bremena dotedanje kolaboracije z italijanskim okupatorjem. Vendar se je položaj protipartizanskih enot hitro slabšal. Partizani so 10. septembra zavzeli Grčarice, kjer je bila glavnina četniških enot, in nato glavnino sil usmerili proti Turjaku. Obleganje gradu se je začelo 13. septembra. Odločilno prednost jim je zagotovilo težko orožje, predvsem topovi, ki so jih pridobili z razorožitvijo italijanske vojske. Po večdnevnem obstreljevanju in bojih je grad 19. septembra padel.

Med ujetniki so partizani izpeljali več zunajsodnih usmrtitev; po različnih postopkih je bilo pozneje ubitih še več zajetih pripadnikov protikomunističnih enot. Okoli 150 ujetnikov je bilo usmrčenih brez sodnega postopka, približno 250 pa obsojenih na smrt in usmrčenih, med njimi 16 na javnem kočevskem procesu. Ti poboji so odločilno zaznamovali poznejši spomin na Turjak. Zaradi njih je vojaški poraz vaških straž postopoma dobil značilnosti mučeniške zgodbe, ki je zasenčila vprašanje njihove predhodne kolaboracije z italijanskim okupatorjem.

Toda s Turjakom ni povezano samo partizansko nasilje. Tik pred koncem vojne, 4. maja 1945, so domobranci iz ljubljanskih zaporov odpeljali 28 zapornikov, osumljenih sodelovanja s partizanskim gibanjem. Pred smrtjo so jih mučili, nato pa odpeljali v Veliko Smrečje pri Turjaku in tam ustrelili. Med žrtvami je bil tudi umetnostni zgodovinar France Mesesnel. Prav zaradi mučenja in popolne nesmiselnosti zločina le nekaj dni pred koncem vojne, je v spominu partizanske strani Turjak ostal ne samo simbol vojaške zmage, ampak tudi eden od travmatičnih primerov domobranskega nasilja. V revizionistični zgodovinski pripovedi seveda tega poboja ni. »Čista« državljanska vojna za Turjak in okrog njega je trajala le kratek čas. Nemška vojska je po kapitulaciji Italije postopoma zasedla nekdanjo Ljubljansko pokrajino, pod njenim pokroviteljstvom pa se je začelo organiziranje Slovenskega domobranstva, v katero so vstopili tudi številni nekdanji pripadniki vaških straž. Notranji slovenski spopad se je tako znova vključil v okupacijski okvir: na eni strani partizansko odporniško gibanje, na drugi protipartizanske enote, ki so boj nadaljevale kot kolaboracijska vojaška formacija nemškega okupatorja. Paradoks Turjaka je očiten: že v kratkem trenutku, ki ga je mogoče najčisteje opisati kot državljansko vojno, je del poraženega tabora mrzlično iskal novega, nemškega gospodarja.

Janšev govor ob odprtju obnovljenega gradu leta 2026 ni nastal v praznem prostoru. Interpretacija mučeniške vloge Turjaka se je oblikovala že v devetdesetih letih, med drugim s spominsko ploščo Nove Slovenske zaveze. Padli branilci so na njej v težko razumljivi formulaciji predstavljeni kot pripadniki »slovenske protikomunistične vojske«, ki so bili potisnjeni v »vsiljen boj«, tragedijo pa naj bi bili povzročili »sovraštvo bratov in orožje zavojevalcev« ter »slepota tujega nauka«. Formulacija je značilna: okupator sicer nastopa, vendar predvsem kot orožje v rokah sprtih Slovencev, pravi vzrok tragedije pa je »tuji nauk«, torej komunizem. Iz zgodovinskega okvira

tako skoraj izginejo okupacija in razkosanje Slovenije, raznarodovalna politika okupatorjev in dejstvo, da je bila MVAC pomožna vojaška formacija italijanske okupacijske oblasti.

Janša je to interpretacijo razširil v veliko daljši zgodovinski lok. Turjak je označil za kraj, kjer so »korenine naše civilizacije – tako slovenske kot evropske«; obrambo pred osmanskimi vpadi pa povezal z branilci gradu leta 1943. Herbard in Andrej Turjaški nista več samo osebnosti iz 16. stoletja, temveč zgodovinska predhodnika »nove generacije branilcev Turjaka«. Med osmanskimi vpadi in državljansko vojno leta 1943 se vzpostavi kontinuiteta obrambe vere, doma, družine, naroda in civilizacije. V središču takšne razlage je vprašanje izdajstva. Vaški stražarji niso predstavljeni predvsem kot pripadniki formacij, ki so nastale in delovale v sodelovanju z italijanskim okupatorjem, ampak kot ljudje, ki so pred revolucionarnim nasiljem branili svoje življenje, družino, vero in dom. Janša je pri tem povzel vprašanje ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta: »Je lahko izdajalec nekdo, ki brani svojo ženo in otroke, ki brani domačijo?« ter dodal, da je to »bistvo celotnega protikomunističnega odpora in posledično Turjaka«.

S tem je vprašanje kolaboracije z ravni zgodovinskega ravnanja prestavljeno na raven moralnega vzgiba. Posameznik je lahko iskreno prepričan, da brani družino, vero in dom, ter se hkrati vojaško in politično poveže z okupatorjem. Razumevanje njegovih vzgibov samo po sebi ne spremeni značaja organizacije, v kateri je deloval. Zgodovinsko vprašanje zato ni le, zakaj je nekdo vstopil v vaško stražo (MVAC), temveč tudi, kdo jo je ustanovil, oboroževal in plačeval, komu je bila podrejena in kakšno mesto je imela v okupacijskem sistemu. Prav tretji in odločilni člen – okupator – v takšni interpretaciji postopoma izgine.

Na tej točki se stikata oblast in korist. Verbalni patriotizem postane politični kapital, država pa vir političnih, materialnih in statusnih koristi.

Predstava o komunizmu kot eksistenčni nevarnosti seveda ni nastala šele med vojno. Katoliški politični in družbeni prostor je bil z njo močno prežet že pred letom 1941, cerkev pa je prek šolstva, verskih organizacij, kulture ter mladinskih in športnih organizacij pomembno sooblikovala takšen svetovni nazor. Med okupacijo je škof Gregorij Rožman vernikom zamolčal tudi pomembno vatikansko pojasnilo, da predvojne prepovedi sodelovanja s komunisti ni mogoče samodejno prenesti v vojne razmere, ko gre za skupen odpor proti okupatorju. Sodelovanje z OF je bilo zato mogoče predstavljati izključno kot prestop na stran komunizma, ne pa kot sodelovanje katoličanov (večina partizanov je bila verna, krščanski socialisti pa del OF) v odporu proti okupaciji. Na tem temelji poznejši revizionistični obrat: če se zgodovinska izbira leta 1942 ali 1943 reducira na izbiro med domačijo in komunizmom, pripadnik MVAC postane predvsem »branilec« domačega, krščanskega in narodnega sveta proti »tujemu« komunizmu in ne kolaborant okupacijskih sil.

Takšna interpretacija dobi na Turjaku tudi sakralno razsežnost. Odprtje obnovljenega gradu se je začelo z mašo v grajski kapeli, politična interpretacija preteklosti pa se je povezala z verskim obredom, govorom o krščanskem odpuščanju in sklepnim »Bog živi Slovenijo«. S tem spomin na protikomunistični tabor dobi naravo moralnega, religioznega pričevanja zunaj realnega 

zgodovinskega konteksta. Padli branilci Turjaka postanejo mučenci za vero, dom in domovino, njihova politična in vojaška odločitev pa se iz vprašanja kolaboracije prevede v moralne kategorije žrtve, zvestobe in mučeništva.

Revizija zgodovine je v Sloveniji že več kot tri desetletja ena najvztrajnejših tem političnih spopadov in v času Janševih vlad brez izjeme dobi tudi izrazito institucionalno razsežnost.

Revizija zgodovine je v Sloveniji že več kot tri desetletja ena najvztrajnejših tem političnih spopadov, v času Janševih vlad pa brez izjeme dobi tudi izrazito institucionalno razsežnost. Ne poteka samo v govorih in obeleževanju, temveč tudi s kadrovskimi čistkami in »reorganizacijo« ustanov, ki se ukvarjajo z zgodovino in kolektivnim spominom, s podporo strankarsko povezani »civilni družbi«, posegi v medijski prostor, zlasti RTV Slovenija, krepitvijo vpliva katoliške cerkve in z njo povezanih organizacij na interpretacijo preteklosti. Vse močnejši so poskusi prenosa takšnih interpretacij v šolski prostor. Značilen novejši primer je ponujanje filma Eksodus 1945, nastalega v produkciji katoliško usmerjenega Studia Siposh, osnovnim šolam kot zgodovinsko-izobraževalno gradivo, torej nekaj podobnega, kot počnejo Italijani s filmoma Srce v breznu in Rdeča Istra. Revizionizem tako ni več samo politični diskurz, ampak poskus institucionaliziranja točno določene podobe preteklosti.

Politični revizionizem ne deluje nujno z zanikanjem dejstev, temveč predvsem s spreminjanjem njihovega konteksta in hierarhije: nekatera potisne v ozadje, druga v ospredje in tako spremeni tudi vrednostno sodbo. Pri drugi svetovni vojni in povojnih obračunih se to kaže že s »pravico do groba«, ko se civilizacijska zahteva po dostojnem pokopu in spominu spreminja v politično rehabilitacijo, status žrtve nasilja pa prekrije vprašanje njenega predhodnega ravnanja. Domobranski, ustaški in drugi storilci hudih zločinov tako postanejo »žrtve komunističnega nasilja«. Okupacija, razkosanje Slovenije in raznarodovanje se potisnejo v ozadje, kolaboracija postane najprej drugotna, nato razumljiva in nazadnje nujna, odpor proti okupatorju pa se reducira na revolucijo, boj za oblast in zločine. Če je komunizem postavljen kot absolutno zlo, lahko kolaboracija iz zgodovinskega problema postane legitimna oblika antikomunističnega patriotizma, sodelovanje z okupatorjem pa manjše zlo ali celo odgovorna nacionalna odločitev. Tisti, ki so se okupatorju uprli in z zmago odločilno prispevali k vzpostavitvi slovenske republiške državnosti v Jugoslaviji ter spremembi slovenskih meja, niso več predvsem nosilci odpora, temveč zlasti revolucionarji in storilci zločinov.

S tem zgodovinski spor preraste v veliko širše vprašanje patriotizma. Če je sodelovanje s tujo okupacijsko 

silo mogoče razložiti kot odgovorno nacionalno odločitev, se postavi vprašanje, komu oziroma čemu smo pravzaprav zvesti, kadar pridejo v konflikt interesi države in naroda, vere, ideologije, političnega tabora in oblasti.

Slovenska politična desnica, zlasti njen katoliški del, ki je na začetku druge svetovne vojne razpadel in ni imel ne pravnoformalno ne dejansko nobene legitimnosti več, je tradicionalno moč skušal obdržati s poudarjanjem naroda, vere, domovine in moralnega reda. Toda prav prelomni zgodovinski trenutki razkrivajo, da državna ali nacionalna suverenost v hierarhiji političnih vrednot ni bila na prvem mestu. Pred njo so bili interesi cerkve, boj proti ideološkemu nasprotniku, politična oblast, strankarski interes ali materialna korist. Najpogosteje kar vse skupaj. Temeljna ločnica slovenskega političnega prostora vsaj od kulturnega boja konec 19. stoletja zato pogosto ni potekala med domačim in tujim, ampak med »našimi« in »njihovimi«.

Od tod navidezni paradoks: politična smer, ki najglasneje poudarja patriotizem, nacionalne simbole in suverenost, hkrati išče oporo pri močnejši zunanji sili, če ji ta pomaga ohraniti ali osvojiti notranjo oblast oziroma premagati domačega nasprotnika. Najbolj skrajno se je ta logika pokazala med drugo svetovno vojno, ko je za del političnega prostora protikomunizem dobil prednost pred odporom proti okupatorju. Sodelovanje z italijanskim in nato nemškim okupatorjem je bilo mogoče upravičiti le tako, da je bil domači politični nasprotnik opredeljen kot večja in trajnejša nevarnost: okupator je bil začasen in je zato lahko postal taktični zaveznik, notranji ideološki sovražnik pa eksistenčna nevarnost. Kolaboracija se tako ni dojemala kot odpoved patriotizmu, temveč kot njegova posebna oblika, nekakšno »žrtvovanje za narod«.

Od Korošca do današnje slovenske desnice je mogoče slediti politični genealogiji tega vzorca. Zunanje sile, ideologije in politični jezik se spreminjajo, mehanizem pa ostaja podoben: zunanja opora je sprejemljiva, če omogoča notranjo politično prevlado. Nacionalni interes pri tem ni zavržen, nasprotno, postane močno politično orožje: interes lastnega tabora se preprosto razglasi za nacionalni interes.

Podobno se instrumentalizira država. Predmet ritualnega čaščenja je, kadar je »naša«, njene institucije, zakonitost in skupni interes pa izgubijo absolutno vrednost, kadar oblast pripada političnemu nasprotniku ali kadar posamezna institucija, zlasti sodstvo, ne ravna v skladu s pričakovanji. Patriotizem se tako enači z lojalnostjo politični opciji, ki si prisvaja državo in interpretira, kaj naj bi bil nacionalni interes. Zato lahko retorika suverenosti brez večjih težav sobiva s hlapčevstvom in politično odvisnostjo od močnejših zunanjih zaveznikov: pomembneje od vprašanja, ali neko ravnanje krepi avtonomijo države, postane vprašanje, ali krepi »našo« stran v notranjem političnem boju.

Na tej točki se stikata oblast in korist. Verbalni patriotizem postane politični kapital, država pa vir političnih, materialnih in statusnih koristi. Cinični rek, pripisan času ameriške državljanske vojne – kakšna vojna je to, če poštenemu patriotu ne omogoči zaslužka – dobi sodobno različico: kakšna država je to, če poštenemu patriotu ne omogoči koristi? Meja med nacionalnim, strankarskim in zasebnim interesom se zabriše.

Čeprav je druga svetovna vojna za večino današnjih generacij oddaljena in njena nenehna reinterpretacija že povsem irelevantna, je v zadnjih treh desetletjih pomembno, četudi pogosto podzavestno, prispevala k razkroju politične etike in vrednostnih orientacij. Sodelovanje z zunanjo silo proti domačemu političnemu nasprotniku, ki bi v drugačnih okoliščinah pomenilo izgubo politične kredibilnosti in oblasti, morda pa tudi kazenski pregon, ni več nujno razumljeno kot odpoved skupnemu interesu in lojalnosti državi. Postane sprejemljivo, če je domači nasprotnik najprej razglašen za nevarnost za narod, vero, civilizacijo ali državo.

Tu je še tretja, sicer neizrečena, a v takšnem ideološkem loku dovolj prepoznavna poanta Turjaka. Zgodovinska pripoved o obrambi doma, družine, vere in »naše civilizacije« se ne konča leta 1593 ali 1943, ampak se ponuja tudi kot obrazec za razumevanje sedanjosti: Evropa naj bi bila ponovno ogrožena, tokrat zaradi množičnih migracij, »kulturnega marksizma«, nizke rodnosti, pešanja katolicizma, prodora islamizma ... V takšno predstavo o ogroženi zahodni oziroma krščanski civilizaciji se umešča podpora Izraelu (potihoma tudi njegovemu genocidnemu ravnanju) kot domnevni prvi obrambni črti na Bližnjem vzhodu. Nemški kancler Friedrich Merz je junija 2025 ob izraelskih napadih na Iran to povedal nenavadno neposredno: »Das ist die Drecksarbeit, die Israel macht für uns alle.« (prev. To je umazano delo, ki ga Izrael opravlja za vse nas.) Tako se lahko ideološki lok raztegne od Turjaških kot branilcev pred Osmani prek »branilcev Turjaka« leta 1943 vse do današnje predstave o obrambi Evrope in Slovenije pred zunanjimi kulturnimi, verskimi in varnostnimi grožnjami.

Zato odprtje obnovljenega gradu Turjak ni bilo le povod za še eno obujanje stokrat prežvečene ideološke zgodbe. Vprašanje razlage okupacije, kolaboracije, odpora in revolucije – natanko v tem vrstnem redu – je v resnici vprašanje »moralnega reda« slovenske zgodovine: kdo v njej nastopa kot patriot in kdo kot izdajalec, kdo kot branilec in kdo kot napadalec, kdo kot žrtev in kdo kot storilec. Ne gre torej le za pogled na preteklost, temveč tudi za merila, po katerih danes presojamo patriotizem, politično lojalnost in odnos do države.

Politični inženiring spomina ima jasen namen: preteklost prilagoditi potrebam sedanje oblasti. Kdor kolaboracijo iz preteklosti razglasi za patriotizem, si odpira prostor, da tudi kolaboracijo v sedanjosti razglasi za nacionalni interes.