Hrvaška / Heni Erceg: Srečanje na vrhu

Nedavno je imel slovenski premier Janez Janša redko čast – prisrčno je sprejel pomembnega Hrvata Ivana Penavo, predsednika proustaškega Domovinskega gibanja, ključnega koalicijskega partnerja hadezejevske vlade. Njegov polni naziv se glasi predsednik poverjeništva za ugotavljanje usode žrtev zločinov, storjenih po drugi svetovni vojni!

Zakaj je predsednik hrvaške vlade na uradni obisk k slovenskemu premieru poslal prav Penavo? Saj ga ni. Največji hrvaški lovec na mrtve glave se je k Janši odpravil na lastno pobudo, ker je vedel, da mu nihče iz vladajoče HDZ tega ne bo očital. S sabo je vzel tudi dežurnega pavliho iz svoje stranke, z Janšo pa naj bi se dogovorili o podrobnostih vrnitve posmrtnih ostankov ustašev, domobrancev … v domovino Hrvaško. To je – poleg stalnega propagiranja sovraštva do hrvaških Srbov – edini projekt te ekipe, ki razpolaga z ogromnimi gmotnimi sredstvi za iskanje »vseh grobov in vseh žrtev, ubitih po drugi svetovni vojni«. Ali po besedah odločnega zastopnika vseh mrtvih in živih ustašev, po stroki sicer kineziologa, gospoda Penave: »Titov komunistični režim je odgovoren za največji zločin po drugi svetovni vojni na ozemlju Evrope. Hrvaško in Slovenijo povezujejo skupna žalost in boleč spomin, pa tudi odgovornost, da osvetlita te zločine in jasno obsodita jugoslovanski komunizem, ki jih je sistematično izvajal.« V objavi o diplomatskem sestanku z Janšo so v Domovinskem gibanju zapisali, da »ima Hrvaška danes z Domovinskim gibanjem najbolj desno vlado od osamosvojitve«, kar je zadetek v črno, in da je »v Sloveniji ponovno na oblasti domoljubna opcija, ki je pripravljena odkrivati množična grobišča in dostojanstveno pokopati žrtve«, zato je partijski šef »slovensko vlado seznanil z dejavnostmi in prizadevanji hrvaške

vlade, med drugim z ureditvijo spominskega parka s kostnico …« Objavo so sklenili z ugotovitvijo, da je omenjena tema, torej kopanje jam, »visoko na prednostnem seznamu slovenske vlade, ki je takoj sprejela zakon o prikritih vojnih grobiščih«.

Zakaj vojnih, če gre za nedolžne hrvaške in slovenske civiliste, ki so umrli od roke krvoločnih partizanov? In zakaj v to novo kostnico ne bi prenesli tudi posmrtnih ostankov njim najljubšega od vseh, vodje ustaške NDH, ubežnika Anteja Pavelića, ki je pokopan v Španiji, predvsem, ker bi se ga španska vlada z veseljem znebila? No, dobro, recimo, da se strinjamo, da ima vsak, pa naj je bil zaživa še tako beden zlikovec, pravico do spomina in spomenika. Toda mar nimajo potem te pravice tudi partizani in antifašisti, civilisti, ki so jih pobili ustaši? To je tisto neprijetno vprašanje, tako rekoč protidržavno, saj je skoraj sprejeto družbeno soglasje, da je ustaštvo ne le amnestirano, ampak celo visoko cenjeno, hrvaški antifašizem pa spada h krvoločni komunistični ureditvi. »Zajeti, mučeni, pobiti brez sodbe samo zato, ker so mislili in želeli drugače, vrženi v jame in vrtače kot najnevarnejši odpadki. Edina totalitarna ureditev, ki je to počela, je bila tudi tista najbolj krvava, to pa sta bila marksizem in leninizem.« Tako je vojaški ordinarij v Republiki Hrvaški govoričil v pridigi na žalni slovesnosti, posvečeni prazgodovinskim posmrtnim ostankom nedolžnih Hrvatov v Maclju, a bog ne daj, da bi rekel kako o ustaštvu, iztrebljanju v koncentracijskem taborišču Jasenovac … Takšno je stališče katoliške cerkve na Hrvaškem, ki strastno zanika ustaške zločine, NDH pa zanjo ni bila totalitarni, smrtonosni režim, nasprotno, nekaj so vredne samo »pobeljene kosti naših sonarodnjakov in drugih, ki neustavljivo silijo iz podzemlja, nemo spregovarjajo, sprašujejo, zahtevajo odgovore,«

kot je visoki cerkveni dostojanstvenik te dni javkal v Maclju.

Nemoralnost večine klera pa se ne kaže samo v tem, kar ta govori, ampak tudi v tem, o čemer noče govoriti, torej prav o vlogi katoliške cerkve med drugo svetovno vojno, med katero je od začetka do konca tako rekoč celoten cerkveni vrh družno podpiral zlovešči ustaški režim, nekateri od uglednih duhovnikov pa so celo osebno sodelovali pri množičnih zločinih nad Srbi, Romi, antifašisti … Nikoli nihče v imenu tukajšnje katoliške cerkve ni priznal zločina, kaj šele, da bi se opravičil, kot se je cerkev v Nemčiji in nekaterih drugih državah, ki so udeležbo pri zločinu priznale. Ne, tukajšnji kler zastruplja ljudstvo s prikaznimi komunizma, v svojem uradnem glasilu si prizadeva dokazati, da taborišče Jasenovac ni bilo množično morišče, propagira nemško desničarsko stranko AfD, čeprav nemški katoliški škofi pravkar sporočajo, da sta »nacionalizem in ksenofobija nezdružljiva s krščanskimi vrednotami in da članstvo v AfD ali podpora tej stranki ni združljiva z delom v cerkvenih ustanovah«.

Z »najbolj desno vlado od osamosvojitve« in s takimi dušnimi pastirji se nam ni treba bati za nadaljnjo pot Hrvaške. V mrak! Kako gost pa je lahko mrak v glavah, pričata rušenje redkega preostalega spomenika partizanom in odstranitev plošče z imeni padlih borcev v kraju blizu Zadra. Rušenje je ukazal načelnik mesta, seveda član HDZ. Nič posebnega. Razen tega, da je bilo prvo ime na spominski plošči ravno ime njegovega deda partizana. Vnuk, ki prezira in zatira dedovo moralno antifašistično odločitev. Freudovski spodrsljaj? Predloga za film? Ali neprijetna hrvaška stvarnost?