V središču / Kako izkoristiti Trumpovo šibkost

V kakšnem položaju je ameriški predsednik Donald Trump? Začel je vojno z Iranom, ki je Združene države Amerike doslej stala že več kot 37 milijard dolarjev. Pomagal je utrditi režim v Teheranu, ki je z blokado Hormuške ožine našel skoraj tako učinkovito orožje, kot je jedrska bomba. V ZDA cene goriva zato vratolomno rastejo, to pa podpihuje nejevoljo volivcev.

Nekdanji zvesti sopotniki v njegovi lastni stranki se puntajo, ker sprva ni hotel objaviti dosjeja o spolnem prestopniku Jeffreyju Epsteinu in ker si predsednikova družina s sumljivimi kriptovalutnimi posli polni žepe. Novembra bodo kongresne volitve, ki bi se lahko končale s porazom republikancev.

To je najslabši trenutek za začetek nove trgovinske vojne s Kanado, državo, ki so ji številni Američani – republikanci in demokrati – nadvse naklonjeni. Kanadski premier Mark Carney ni po naključju prvi zahodni politik, ki se ne skuša za vsako ceno prikupiti Trumpu in ga umiriti. Nasprotno, s skoraj svetopisemskim zanosom napoveduje, da se bo na kaznovalne carinske stopnje odzval s protinapadom: »Če si napaden, si v vojni. In mi smo bili napadeni.« Evropa bi se morala zgledovati po kanadskem premieru. Verjetno ga ni politika, ki bi tako dobro spregledal Trumpov značaj kot on. Carney je lani zmagal po na prvi pogled brezupni predvolilni kampanji, ker so Kanadčani dobili občutek, da se v nasprotju s konservativnim tekmecem ne bo pustil ustrahovati ameriškemu predsedniku in da ta ne bo mogel pometati z njim. Iz Carneyjevega govora po prekinitvi pogajanj o carinah je bilo mogoče izluščiti uvid, kot bi ga želeli dočakati tudi pri nemškem kanclerju Friedrichu Merzu in predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen. Sodržavljanom je nedvoumno povedal, da Trumpu ne gre zgolj za ameriške gospodarske koristi, temveč hoče tudi ponižati kanadski narod in si ga podrediti. Tega ne bo dovolil, je poudaril: »V Kanadi smo mi gospodar od Severnega Tihega oceana do Atlantskega oceana.« Kako prijetno sveža sta bila ta ton in gesta v primerjavi z obnašanjem von der Leynove, ki je julija lani smehljaje se sedela poleg Trumpa, ko je ta napovedal, da bo uvoz iz Evropske unije obremenil s 15-odstotno carinsko stopnjo. Carneyju poleg tega ne bi padlo na kraj pameti, da bi se Trumpu prilizoval kot na primer francoski predsednik Emmanuel Macron. Sredi junija je Trumpa povabil na zasebni ogled Versajske palače, kakor bi se mu želel zahvaliti za vse posmehovanje francoski vladi.

Carney je bil izjema že na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu januarja letos. Večina Evropejcev je s skorajda srh zbujajočo hvaležnostjo sprejela Trumpovo napoved, da Grenlandije vendarle ne bo nasilno zasedel, Carney je v govoru spomnil, da srednje velike sile, kot je Kanada, lahko sestavijo zavezništvo vrednot proti Trumpovi samovolji.

Zdaj je pravi trenutek zanj. Trump med drugim mandatom še ni bil tako šibek kot ta čas. Če bodo republikanci novembra poraženi na kongresnih volitvah, bo obveljal za predsednika, ki se poslavlja in zato izgublja politično moč, in od njega se bo distanciralo vse več strankarskih kolegov, saj za seboj pušča dediščino, s katero nikakor ni več mogoče zmagati na volitvah. Trump bo resda še vedno imel dovolj časa in moči za povzročanje kaosa, toda številni republikanci ga bodo že zaradi golega preživetvenega nagona skušali odvrniti od najbolj blaznih prebliskov.

Za Zahod ni pretirano laskavo, da se v minulih dveh letih Trumpovi neoimperialni politiki niso odločno postavili po robu Evropejci, temveč režim v Pekingu. Ta se je na Trumpovo trgovinsko politiko odzval tako neusmiljeno, da si je ameriški predsednik hitro premislil. Kdo le še verjame v puhlice o skupnosti vrednot, če je na čelu Nata generalni sekretar, kot je Mark Rutte, ki se prilizuje kakor pretirano uslužen brezhrbteničar v času francoskega absolutizma?

Za Evropo ni smiselno, da bi sledila politiki velikih gest, ki škoduje njenim interesom. Carney lahko izgubi vsaj toliko kot EU, a je prišel do pravilnega sklepa, da podrejanje Trumpa le še bolj podžge. Tudi Merz, von der Leynova in Macron bi morali vsaj poskusiti in izkoristiti Trumpov zaton. Pred predsednika ne bi smeli stopati s ponižnostjo, saj si jo tolmači izključno kot znamenje šibkosti.  2026

© Der Spiegel