V središču / Polovičarsko pisanje zgodovine

Le nekaj dni pred enim od najpomembnejših glasovanj v zgodovini Islandije je premierka Kristrún Frostadóttir pred vhodom v koncertno dvorano v kraju Selfoss na jugu otoka sprejemala obiskovalce. Iz prestolnice Reykjavík je pripotovala, da bi poklepetala z državljani, si z njimi segla v roke – in promovirala Evropsko unijo.

To je bil zadnji večer tako imenovane turneje poslušanja, ki jo je začela, potem ko je pred skoraj dvema letoma postala premierka, in ki jo je popeljala v gostilne, pekarne in športne dvorane po vsej državi. V zadnjih tednih in mesecih pa so ta potovanja dobila povsem drugačen pomen.

Februarja je Kristrún Frostadóttir razpisala zgodovinski referendum: v soboto so se Islandci in Islandke odločali, ali naj vlada obnovi pred leti prekinjena pogajanja z EU o pristopu. Pričakoval se je tesen izid in na koncu so z nekaj odstotki glasov prevladali tisti, ki ne želijo pogovorov z Brusljem. O samem članstvu bi po koncu pogajanj sicer razpisali vnovičen referendum.

Islandija ima komaj 400.000 prebivalcev. Toda otok ima pomemben geostrateški položaj v severnem Atlantiku med Evropo in ZDA. Je vzorčna demokratična država. Za Evropo bi bil pristop Islandije uspeh – po vstopu Hrvaške leta 2013 unija ni sprejela nove članice. Premierka Frostadóttir bi pisala zgodovino.

V Selfossu je v dvorani brez oken sedela nasproti 140 državljanom. Med razpravo si je vneto zapisovala in zamišljeno prikimavala. Govorila je o rešitvah in obetih prihodnosti. S članstvom v EU bi Islandija dobila večjo varnost, zaradi evra bi se lahko znižale visoke obrestne mere. Njen glas je zvenel toplo in pomirjujoče.

S svojim umirjenim načinom je Kristrún Frostadóttir prišla daleč. Leta 2022 je nekdanja bančnica prevzela vodenje socialdemokratske stranke in jo vnovič postavila na noge. Dve leti pozneje je slavila na volitvah in pri 36 postala najmlajša predsednica vlade na svetu. Kristrún Frostadóttir ni vizionarka, temveč predvsem pragmatičarka, študirala je na ameriški elitni univerzi Yale.

A s svojo strategijo na referendumu o EU minuli konec tedna ni prepričala. Tekma je bila precej bolj izenačena, kot je marsikdo pričakoval, med razlogi pa je po mnenju poznavalcev tudi, da premierka ni dovolj odločno zagovarjala začetka pristopnih pogajanj. Prepričevanje je deloma prepustila zunanji ministrici.

Tabor nasprotnikov EU je svoje argumente predstavljal veliko prodorneje. »To pomeni ukinitev demokracije,« je na primer zatrjeval Haraldur Ólafsson, vodja nadstrankarskega tabora proti članstvu v EU. Islandija bi bila v njej neto plačnica in to bi bila najslabša poslovna zamisel vseh časov. Ólafsson je govoril tudi, da njegovi potomci že ne bodo podložniki francosko-pruskega vojaškega imperija.

Kritike je bilo slišati tudi v gospodarstvu. Kar štiri desetine islandskega izvoza pomeni ribištvo, ki ga obvladuje nekaj bogatih družin. Na tisoče malih kmetov preživi le zaradi državnih subvencij in visokih zaščitnih carin. Obe panogi se bojita omejitev, ki bi jih lahko prineslo članstvo v EU.

Ribe in živina so za številne Islandce nekaj svetega, saj po ljudskem prepričanju zagotavljajo neodvisnost. Kdor je premierko spremljal po državi, je lahko opazil, da je na prvem mestu predvsem vprašanje identitete, ne pa vojske, evra ali ameriškega predsednika. Na njenih nastopih nihče ni postavljal vprašanj o tem.

Politologinja Eva Heiða Önnudóttir je ocenila, da je bil ta boj neenakopraven: ker takšni referendumi v ustavi niso predvideni, je pravil zelo malo. Edini dnevni časopis v državi, Morgunblaðið, je na primer odkrito podpiral kampanjo proti članstvu.

Včasih se je celo skoraj zdelo, da je Frostadóttirjeva že vnaprej pripravljala teren za svoj poraz na referendumu, kot bi želela preprečiti, da bi odločitev proti pogajanjem o članstvu v EU trajno povezovali z njo.

In volivci so z minimalno večino na koncu povedali, da si ne želijo niti pogajanj o članstvu. 

© 2026 Der Spiegel