Kultura / Dežela nagajivih škratov

Že poznate škrata z Bleda? Tistega, »ki ni maral sladoleda«? Raje je jedel »kremšnite, seveda«. Kaj pa škrata iz Postojnske jame? Ta »za denar turiste posname« in ob njih še »ribice človeške, / in kapnike nebeške / in sploh kar je še take krame«. Škrat iz Planice »je rad pravil vice / in se jim sam / tako smejal, / da rabil bi plenice«. In škrat iz Pirana? Huh, ta je »srečal velikana«. »A nerodni velikan / po nesreči stopi nanj / in zgodba je končana.« So to vsi slovenski škratje? Ne, ne, nikakor jih ne najdemo le v turističnih biserih, saj so se ta pravljična bitja raztepla po vsej Sloveniji, od Adlešičev in Ajdovščine do Žirovnice in Žužemberka, in prav nikjer jim ni dolgčas, venomer se jim dogajajo takšne in drugačne zgode in nezgode. Škrat iz Lašč, denimo, »imel je strgan plašč«. Kaj se je zgodilo zatem, vam ne bomo razkrili, razkrijemo pa lahko, da je škrat iz Ankarana »padel s tobogana«. Škrat iz Kranja »je kradel med iz panja«.

Škrat iz Divače »je izgubil hlače«. Škrat s Škofljice »nikdar ni odprl gofljice«. Škrat iz Zagorja »ni videl semaforja«. Škrat iz Nove Gorice »je iz kuhinje kradel sladice«. Škrat iz Skaručne »je prepeval pesmi poučne«. Škrat iz Vač »je bil hud razgrajač«. Škrat iz Raven je bil »strašno zabaven«. Škrat iz Istre pa je srečal tri ministre – »glasne, / blagoglasne, / a ne preveč bistre«.

Škratje umetnike vznemirjajo že od vekomaj – spomnimo se samo ljudske zgodbe o Sneguljčici ali pa Tolkienovih knjig ter ne nazadnje škratov iz slovenskega ljudskega izročila.

Vse te škrate in še mnoge druge – skupno jih je kar 155 in prav vsak je iz drugega slovenskega in celo zamejskega kraja – sta v svoji novi knjigi Je bil en škrat ... od tu in tam, ki je nedavno izšla pri založbi Škrateljc, popisala in izrisala Lovro Matič in Tomaž Lavrič. Gre za dobro utečeno pesniško-ilustratorsko navezo (prvi – največji poet med alter egi drugega – piše, drugi – priznani stripar in ilustrator – riše), ki je svojo skupno pot pred skoraj dvema desetletjema začela s stvaritvami za odrasle, s hudomušnimi pesmicami o aktualnem dogajanju, ki jih še danes najdete na zadnji strani tednika Mladina, in s stripovskim albumom Sokol in Golobica (2008), mešanici romance in politike, ki bi jo v teh časih, ki spet tako zelo spominjajo na tiste v stripu (nastal je v času prve vlade Janeza Janše), veljalo ponovno vzeti v roke.

V zadnjih nekaj letih pa se je dvojec s povsem drugačnimi projekti – s takšnimi, kot pravita, za dušo – izjemno prikupil še najmlajšemu občinstvu. Od leta 2023 je pri Mladinski knjigi namreč izdal serijo samosvojih pesniških zbirk o živalih, vendar ne tistih najprikupnejših, ki običajno nastopajo v pesmih za otroke, temveč tistih, ki jih v njih zasledimo le redko, a si prav tako zaslužijo pozornost. Kar štiri knjige sta posvetila najrazličnejšim žužkom, črvom, glistam, gosenicam, klopom, stonogam in drugim malim bitijcem (o tem pričajo že naslovi pesniških zbirk Mali črv Oto in druga golazen, Mala vešča Lučka in drugi žužki, Mala uš Iva in druga mrgolazen ter najbolj sveža Mala muha Zala in drug mrčes, ki je izšla januarja letos), vmes pa eno tudi večjim (Mali slon Anton in druge zverine iz tujine). Izkazale so se kot čtivo, po katerem bralec lahko seže vedno znova. V otroštvu ga predvsem zabava, med odraščanjem in v odraslosti pa ga lahko nagovori povsem drugače, z več pomeni.

Tokrat se je tandem posvetil škratom, ki umetnike vznemirjajo že od vekomaj – spomnimo se samo ljudske zgodbe o Sneguljčici ali pa Tolkienovih knjig ter po njih posnetih filmov in serije ter ne nazadnje škratov iz slovenskega ljudskega izročila, z rudarskim mitološkim bitjem, škratom Perkmandeljcem vred. Tudi Lovro Matič in Tomaž Lavrič sta se s škrati že srečala. Leta 2024 sta pri Mladinski knjigi skupaj izdala poučno slikanico Gala v Galeriji o mali škratinji, ki zaide v Narodno galerijo in se spoznava z umetninami, shranjenimi v njej; šlo je za nadaljevanje znamenite knjige Gal v Galeriji, pod katero sta se davnega leta 1981, prav tako na povabilo Narodne galerije, podpisala 

pesnica Svetlana Makarovič in ilustrator Kostja Gatnik.

Je bil morda prav ta projekt navdih za novo knjigo? »Gotovo je nekaj navdiha od tam,« pritrdi Tomaž Lavrič, »pa od škrata Kuzme, ki sem ga risal pred leti za Svetlano Makarovič. Ampak škratje so mi bili vedno ljubi, ker so godrnjavi, navihani in poredni.« Podobno kot žužki, ki so raznoliki in slikoviti ter s tem primerni za hecne portrete, so tudi majhni. Pa še »ljudi dražijo«, dodaja Tomaž Lavrič.

Knjiga: Lovro Matič in Tomaž Lavrič: Je bil en škrat ... od tu in tam (Založba Škrateljc, 2026, cena: 25 evrov)

A še en razlog je, zakaj v novi knjigi mrgoli škratov. Lovro Matič in Tomaž Lavrič sta moči tokrat združila z založbo Škrateljc, kjer so specializirani za domorodne škrate in zaradi katere otroci s svojimi družinami škrate zadnja leta iščejo po vsej Sloveniji. Založba, kjer delujeta Nina Peče Grilc in Uroš Grilc, nekdanja direktorica Kinodvora in nekdanji minister za kulturo, namreč izdaja stripe in slikanice o doživetjih v naravi, ki obujajo zgodovino in dediščino, po teh zgodbah pa je po vsej državi nastala še vrsta pravljično-doživljajskih poti, ki vabijo k obisku krajev, opisanih v knjigah. Na teh poteh pripravljajo tudi škratolovske dogodke, v septembru se obetajo na poteh Pravljični Šumberk (5. septembra), Ajdi iz Wajdušne (19. septembra), Krškočara (20. septembra) in Vilinski Homec (26. septembra). Morda bodo nekoč v pot povezali tudi vse s škrati naseljene kraje, omenjene v knjigi Je bil en škrat ... od tu in tam.

Pesnik Lovro Matič je vseh 155 pesmi zapisal v limeriku, stari angleški obliki rimane poezije, ki je jedrnata, duhovita, zbadljiva. »Ime je dobila po irskem mestu Limerick, kjer se prvič pojavi v začetku 18. stoletja. Ima eno kitico s petimi verzi, s po dvema in tremi rimami. Prvi verz se začne vedno enako in označuje krajevno pripadnost osebe. No, v tej knjigi kajpada škrata,« pravi.

Posebej ljube so mu tiste pesmi, v katere mu je uspelo poleg stroge rime in zabavne prigode vplesti še malo lokalnega kolorita – denimo to, da ima blejski škrat rad kremšnite, idrijski žlinkrofe in trojanski krofe. Ali pa to, da mokronoški skače po lužah, cerkniški pa je spustil vodo iz jezera. Imena nekaterih krajev pa so se izkazala kot trd oreh za rimanje. Včasih tudi kot pretrd, zato je Lovro Matič na koncu knjige zapisal: »Nazadnje še priznanje dajem / vsem ostalim našim krajem, / ki jih v knjigi ni. / To se pač zgodi, / pa ne, ker tam ni nobenega škrata, / ampak ker mi prava rima ne rata.« Za Tomažem Lavričem je izjemno plodovito leto. Ob delih za mlade, ki izhajajo v občudovanja vrednem tempu (kot pravi, sta z Lovrom Matičem z žužki za zdaj sicer zaključila – no, skoraj, saj se vendarle obeta vsaj še ena knjiga o padajočih črvih, naslednje leto pa izide knjiga Mali kit Vid in druge zverine iz tujine), je letos dočakal tudi ponatis svojih kultnih Bosanskih basni, prvega slovenskega stripovskega albuma, ki mu je uspel prodor na evropski stripovski trg in je prejel dve ugledni mednarodni nagradi (grand prix na mednarodnem stripovskem festivalu v švicarskem Sierru in srebrnega leva v Bruslju). Strip bo tokrat hkrati izšel pri domači založbi Buch in hrvaški založbi Fibra, njegova posebnost pa bodo barve, za kar je poskrbel Gorazd Vahen. Na naslovnici ostaja Ivo Štandeker, tisti Mladinin novinar in urednik, ki je v Mladino pripeljal strip in odkril tudi Tomaža Lavriča. In potem med poročanjem iz obleganega Sarajeva mnogo prezgodaj umrl. Bolečina ob njegovi izgubi je pozneje iz Lavriča iztisnila Bosanske basni, v katerih ni spregovoril le o nesmislu bosanske, temveč vseh vojn. »Pravkar sem gledal Odisejo. Nič novega pod soncem, od Homerja naprej. Ustvarjalci lahko prepričujemo prepričane, razgaljamo in svarimo, a je to brez haska,« ugotavlja danes.

Tomaž Lavrič, prejemnik reda za zasluge, ki mu ga je podelil predsednik države (2015), in nagrade Prešernovega sklada (2017), najvišjega priznanja za umetniško ustvarjanje v naši državi, torej še naprej ustvarja s polno paro. Že štiri desetletja ostaja tudi eden Mladininih najbolj nepogrešljivih, prepoznavnih in priznanih sodelavcev. A tudi s tem se meje njegove ustvarjalnosti – če sploh obstajajo – še ne končajo. Ustvaril je namreč tudi zbirko zabavnih priredb svetovnih klasikov v pesmi in sliki (ta se, kot hudomušno pripomni, že nekaj let »medi pri Andreju Ilcu na Mladinski knjigi. Ampak tam imajo dosti dela s tazaresnimi klasiki, pa se nekako ne pririnem zraven. Potrpljenje je božja mast.«). Pa tudi zadnjega škrata še ni narisal, Lovro Matič pa ne upesnil, saj se obeta še ena knjiga o njih, tokrat o škratih iz tujine. S prstom bosta šla po globusu prek celega sveta – od Abu Dabija do Aljaske, od Kijeva do Kjota, od Popocatépetla do Reykjavika, od Zambezija do Ženeve. In kot sporočata, bosta škrate iskala tudi v puščavi Gobi in na Himalaji.