Knjiga / Mario Vargas Llosa: Zabava pri Kozlu

+ + + +

Diktatorjevi šteti dnevi. Mario Vargas Llosa, leta 1936 v Peruju rojeni in lani umrli nobelovec z burno biografijo, v katero spada tudi poroka s teto, ki je na njegovo knjigo odgovorila s knjigo, je obiskoval vojaško šolo in o internatskem življenju, podobno kot nekateri (srednje)evropski pisci (denimo Robert M usil in Florjan Lipuš), pisal na način, ki je bil prepoznan kot sovražna propaganda. Sicer pa je bila njegova velika tema politična in vojaška diktatura, celo kadar o njej ni pisal neposredno. S tem se uvršča med prepoznavne latinskoameriške pisatelje in ga z njimi povezuje tudi najprepoznavnejša tema – diktatorji.

Tako, podobno kot Gabriel García Márquez v Patriarhovi jeseni, Llosa v Zabavi pri Kozlu postavi v ospredje diktatorjeva lik in delo – Rafaela Trujilla, ki je s trdo in krvavo roko vladal Dominikanski republiki vse od znamenitega pokola Haitijcev v tridesetih letih do uspešnega atentata nanj na začetku šestdesetih let. Opre se na biografijo in vire in izpiše zadnje dejanje diktature v treh pripovednih linijah. Najobsežnejša pripade samemu hvalisavemu diktatorju, ki s svojimi obveščevalci in vodjem tajne službe razpravlja o trenutnem položaju v državi. Predvsem o resni nevarnosti, o obetu ameriškega posredovanja, posebej še po tem, ko tajne službe pretijo katoliškim dostojanstvenikom, ki opozarjajo na nevzdržne razmere in kratenje človekovih pravic. Vendar Kozel

ob teh pogovorih ne zamudi priložnosti, da bi polikal svoj kult osebnosti. Govori o zaslugah, psuje nesposobne sinove, na katere je prenesel del oblasti, o sebi govori kot o žrtvi in edinem jamstvu stabilnosti – stvari, kakršne blebetajo diktatorji pred smrtjo.

Druga pripovedna nit pripada vstajnikom oziroma atentatorjem s političnih in vojaških vrhov, sprva zvestim privržencem, ki so se iz različnih razlogov, najbolj pa zaradi Trujilleve muhavosti in želje po poniževanju, obrnili proti diktatorju. Njegova policija in oprode so zakrivili neoprostljive zločine in si, zaradi osebnih koristi, podredili celotno državo v korist peščice, večinoma Kozlovih sorodnikov. Najbolj na preizkušnji je nekdanji minister, ki je iz neznanega razloga padel v nemilost, in tega v prihodnosti, že desetletja po Trujillevi smrti in po njegovi kapi, ki ga ohromi, obišče hči, ki je kariero naredila v ZDA, kamor je pobegnila ob pomoči nun. Njej kot zgledni žrtvi pripade tretja nit romana.

Imamo Kozla, rablje in žrtve – in Llosa vse pripovedne linije, podprte s podatki in pričevanji, ki jih literarizira in poglobi z dopisovanjem, spretno napelje in zavozla. Zabava pri Kozlu je tako zgodovina in hkrati literarni opomin na maligne graditelje kulta osebnosti, do kolen in komolcev okopane v krvi. Hkrati z bohotenjem in diktaturo kot temo pa je tudi za okolje tipičen in spretno izpisan roman o stanju duha v republikah pod ameriškim patronatom.