V središču / Kaj ima Izrael z JEK 2?

»Zdaj ravnam povsem drugače, telefon ugašam, na družbenih omrežjih tako ali tako nisem. Neko nelagodje pa kar ostaja,« pravi Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist, ki deluje v okviru ene največjih slovenskih okoljskih organizacij Umanotera. Pred tednom dni je v članku izraelskega do sedanje oblasti izrazito kritičnega dnevnika Haaretz izvedel, da naj bi o njem in še nekaterih aktivistih iz Slovenije, ki dvomijo o projektu drugega bloka krške nuklearke JEK 2, zbiralo informacije izraelsko obveščevalno podjetje Cyberglobes.

Cyberglobes se samopredstavlja kot »globalni ponudnik, specializiran za spletno inteligenco in rešitve za kibernetsko varnost«. Njegovo digitalno orodje OSINT, kar je kratica za Open-Source Intelligence, omogoča preiskovalcem »obveščevalno zbiranje« podatkov iz javno dostopnih virov ter, kot pišejo sami, »skeniranje, odstranjevanje in analizo spletnih vsebin s številnih računov na družbenih omrežjih. Organom pregona in vladnim agencijam zagotavljamo najsodobnejša orodja za zbiranje in analizo vsebin ter metapodatkov iz internetnih medijev, kar jim omogoča preprečevanje in boj proti kriminalnim dejavnostim v digitalnem svetu.« No, delo okoljskih aktivistov seveda ni kriminal. Pa je morda kriminal nadzirati aktiviste, kar počne neka agencija iz tujine? Slovenska policija je v torek na vprašanja, ki smo jih poslali tudi z Mladine, odgovorila, da sami pri tem ne vidijo elementov kaznivega dejanja. »Na podlagi doslej razpoložljivih informacij sam pregled in analiza javno dostopnih podatkov ne predstavljata kaznivega dejanja. Zato na podlagi doslej znanih informacij ne izhaja sum kaznivega dejanja, katerega storilec bi se preganjal po uradni dolžnosti. Prav tako policija v zvezi z navedenim primerom tudi ni prejela prijave morebitnih oškodovanih oseb oziroma organizacij,« nam je odpisal Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi.

Kaj vse je policija pregledala in ali je sploh kaj vprašala tudi Cyberglobes, ni jasno. A že iz naslova članka dnevnika Haaretz je jasno, da gre za »tarče« in da podjetje Cyberglobes nikakor ne šteje zgolj »všečkov« po Facebooku. Članek Haaretz začne s primerom Nigerije, kjer so oblasti »najele« Cyberglobes za spremljanje družbenih omrežij, identifikacijo aktivistov, protestnikov in političnih nasprotnikov, zoper katere se je nato lani začelo sojenje. Softver podjetja Cyberglobes je torej pomagal avtoritarnemu režimu pri nadzoru civilne družbe, so zapisali pri Haaretzu. O tem so namreč dobili obsežno dokumentacijo izraelskega podjetja, ki je »ušla« v javnost. »V zadnjih letih sem se z neko ožjo ekipo kolegov v zvezi z JEK 2 dobival z različnimi politiki, z direktorji energetskih podjetij… Deloval sem zelo jasno in javno. Ne gre za to, da kdo ne bi vedel, kaj zagovarjam. Hočem, da gre vse, kar bi našli na mojem računalniku, v javnost, želim, da preberejo – če se malo pošalim,« razlaga Sonnenschein. Nelagodje in skrb sta vezana na zasebne odnose in njegove najbližje, s katerimi sam komunicira in ki so torej tudi posredne »tarče« morebitnega nadzora.

Nobenega dvoma ni, da je podjetje Cyberglobes zbiralo podatke o slovenskih aktivistih – in nobenega dvoma ni, da tega ni delalo na lastno pest, ampak da za tem stoji neki naročnik.

Ob vsem tem se samo po sebi poraja vprašanje, kaj so iskali izraelski obveščevalci. Če sledimo praksi tovrstnih domnevno nedolžnih preiskav, je zadaj vedno iskanje podatkov, s katerimi bi lahko koga izsiljevali in utišali. »Sam si s kolegi prizadevam samo eno: da se bi o tem izjemno pomembnem projektu za našo prihodnost v Sloveniji lahko odločali na podlagi res kakovostnih in objektivnih podatkov. Ne pa, da se o projektu odloči na podlagi geostrateških, ali političnih, ali gospodarskih in finančnih interesov nekih skupin, ali celo ene tuje gospodarske družbe,« pravi Sonnenschein. Dodaja, da stvari na žalost gredo v smer slednjega: »Zato je ta podrobnost, da je nekdo najel tako podjetje, del te zgodbe.« Sonnenschein sklepa, da je »nadzor« umeščen v leto 2024. Maja 2024 je bila namreč sprejeta Resolucija o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji, o kateri je bila v državnem zboru dosežena skoraj nikoli videna enotnost: podprlo jo je namreč 70 poslancev, od Golobove Svobode do Janševe SDS, le devet, večinoma iz Levice, pa jih je bilo proti. Kljub temu pa bi 24. novembra 2024 moral potekati referendum o JEK 2, a ga je državni zbor konec oktobra, prvič v zgodovini, preklical. Oddaja Tarča na RTV Slovenija je ob ostalih kritikah v javnosti, zlasti glede pomanjkanja informacij o projektu, oktobra razkrila prisluhe, kako so se poslanci in poslanke različnih strank – ključna sta bila Nataša Avšič Bogovič iz Svobode in Tomaž Lisec iz SDS – spomladi 2024 usklajevali, da bi dejansko prelisičili ljudi in z resolucijo »zakoličili« gradnjo JEK 2, ne glede na to, kako bi se oktobra izrekli. »Časopis Haaretz v članku omenja tudi organizacijo Amnesty International, ki pa ni bila nikoli v ožjem krogu pri JEK 2, spomnim se le ene novinarske konference, kjer je sodelovala,« opisuje Sonnenschein. Dejansko so se namreč ob tem projektu poleg Umanotere angažirali še PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Greenpeace, v nekaterih primerih pa še Mladi za podnebno pravičnost, ki so bili ob Sonnenscheinu prav tako omenjeni v Haaretzu. Omenjena skupna novinarska konferenca je bila 10. oktobra 2024, teden dni pred oddajo Tarča in 14 dni pred preklicem referenduma, na njej pa je širša skupina aktivistov in strokovnjakov pozvala poslance, naj nasprotujejo izvedbi referenduma o JEK 2, saj informacij za odločanje ni zadosti. Pri tem naj omenimo, da je šele februarja letos finančno ministrstvo sporočilo, da bo projekt, upoštevajoč stroške zadolžitve, stal vrtoglavih 15–22 milijard evrov in da so finančna tveganja za javne finance zelo visoka.

Kdo bi lahko najel Cyberglobes? Odgovora na to vprašanje seveda ni. Vsi naši sogovorniki so prepričani, da je treba začeti s temi, ki imajo pri poslu največji interes.

Iz državne Gen energije, ki je investitor pri projektu, in ameriške družbe Westinghouse, ki velja za absolutnega favorita za posel, odgovorov do srede nismo prejeli. Janševa vlada je z ZDA, s prvo Trumpovo administracijo, sicer že decembra 2020 podpisala memorandum o razumevanju glede strateškega civilnega jedrskega sodelovanja, francoski državni ponudnik jedrskih reaktorjev EDF, ki formalno konkurira Westinghousu za posel JEK 2, pa je zraven predvsem za videz konkurence, pravijo naši sogovorniki. Po nastopu sedanje Janševe vlade se pogovori z Westinghousom krepijo, neregistrirani lobistični sestanki s predstavniki podjetja naj bi zadnje mesece potekali v italijanskem Trstu, pravijo viri, ki želijo ostati neimenovani. »Finančni apetiti so tukaj ogromni,« pravi vir in opozarja, da so lastniki Westinghousa prek dveh kanadskih skladov največji svetovni finančni vlagatelji, kot sta Vanguard Group in BlackRock.

Več sogovornikov je kot morebitno družbo, ki bi lahko posredovala pri nadzoru nad slovenskimi nevladniki, navedlo tudi družbo Pristop oziroma njegovega direktorja in solastnika Primoža Pusarja, ki že leta sodeluje v komunikacijskih kampanjah za projekt JEK 2. Prav Pusar je že maja 2020 na sestanek k takratnemu Janševemu ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku pripeljal Stefana Kowskega. Ta je formalno prišel k ministru kot predstavnik sklada Novalpina Capital, katerega solastnik je bil, in ne kot član upravnega odbora NSO Group, izraelskega podjetja, ki je razvilo zloglasno vohunsko spletno orodje Pegasus in je bilo v lasti sklada. Vse to je že aprila 2021 razkril portal Oštro. Pusarja smo zato prosili za odgovore o morebitnem sodelovanju in posredništvu. Kot zatrjuje, sam ni bil nikoli v stiku z ljudmi iz družbe Cyberglobes, prav tako naj ne bil imel nobenih stikov z ljudmi iz NSO Group. Ko smo ga spomnili na obisk Kowskega, nam je odpisal, da gre za zavajanje in da dogodki niso bili povezani: »To je stvar interpretacije. Če mislite, da gospod Kowski osebno prodaja orodja podjetja v lastništvu njegovega sklada na sestankih s predstavniki ministrstev, se pač motite. Predmet pogovorov so bile morebitne naložbe sklada v Sloveniji.« Ko nas je zanimalo, za katere naložbe gre, pa nam je pojasnil, da do teh naložb ni prišlo. »V Sloveniji v tistem času ni bilo nobene večje privatizacije, na ministrstvu so predlagali nekaj potencialnih greenfield investicij, ki pa za sklad niso bile dovolj zanimive.« Taka posredovanja naj bi sicer v družbi Pristop izvajali za številne tuje sklade in investitorje, pojasnjuje Pusar.

Morda bodo v prihodnjih tednih naročnika ponovno razkrili novinarji Haaretza, ki nadaljujejo raziskovanje te zgodbe.