V središču / Tovarna za genocid

Juvalu Abrahamu in Rahel Šor, korežiserjema izraelskega dokuja NAZA, ki je na beneškem filmskem festivalu doživel rekordno dolge – petindvajsetminutne – ovacije, hočejo odvzeti izraelsko državljanstvo. Ne da to preseneča: NAZA je namreč vivisekcija genocida, dokaz, da je šlo za genocid, in vpogled v mašinerijo genocida. Juval Abraham in Rahel Šor sta vedno znova slaba novica za Netanjahujev genocidni režim. Pa tudi za Janšo, zanikovalca genocida.

Juval Abraham in Rahel Šor sta leta 2024 – skupaj s palestinskima režiserjema Baslom Adro in Hamdanom Balalom – korežirala oskarjevski doku Edina zemlja, v katerem smo lahko videli, kako Izraelci uničujejo – rušijo, buldožirajo, pustošijo, izničujejo – palestinska naselja na Zahodnem bregu, na palestinskem ozemlju. Zaselki padajo drug za drugim. Neusmiljeno, brutalno, apokaliptično. Uničujejo jih z vnemo in temeljitostjo serijskega morilca. Edina zemlja je zravnana z zemljo. Ostanejo le ruševine, kršje, grušč. Ništrc. »O moj bog, zrušili so celo ovčjo stajo,« vzklikne neka ženska. Palestinci so nemočno jokali, kričali, se upirali – niso hoteli stran. Ker nimajo kam. To je njihova edina zemlja. Nimajo druge. Rasizem, nasilje, razlaščanje, prisilno preseljevanje, etnično čiščenje, zastraševanje in poniževanje se zlijejo v vojni zločin na odprti sceni – v živo. Brez olepšav. »Vas ni sram – se ne bojite Boga?« sprašuje neka ženska. Ne, ni jih sram. Glede drugega dela njenega vprašanja – tudi Bog je verjetno šokiran, osupel, zgrožen. Vsaj tako kot kamera, ki trza, blazni, se trese. Le kaj ne bi? Izraelci mirno ustrelijo Haruna, enega izmed palestinskih protestnikov – fant sicer preživi, a ostane hrom.

Izraelskih vojakov ne more ustaviti niti film. Niti Adrov vzklik: »Snemam vas!« In potem storijo nekaj, česar nismo še nikoli videli – ustrelijo enega izmed režiserjev tegale dokumentarca, tako

neposrednega, resničnega, aktivistično monumentalnega in politično preciznega, da skeli in boli in kliče Mednarodno kazensko sodišče. Juvala Abrahama – Izraelca – izraelski vojaki začudeno vprašajo: »Pa kaj to tebe briga?« Ta odvrne: »Seveda me briga, saj se vse to dogaja v mojem imenu.« »Zravnajte jih z zemljo!« Juval Abraham je malo prej, 30. novembra 2023, na portalu +972 objavil šokanten raziskovalni, epski članek, v katerem je razkril, kako je izraelska vojska ob pomoči umetne inteligence razstreljevala palestinske družine. Ja, genocidne poboje je režirala umetna inteligenca, imenovana »Sivka« (Lavender). In ja, »Sivka« – program, ki lahko v vojni zelo hitro obdela ogromne količine podatkov in ustvari na tisoče »tarč« za vojaške napade – je bila ta, ki je določala, koga je treba ubiti. Z družino vred. »Sivka« je tudi povedala, kdaj je idealen trenutek za napad in likvidacijo – kdaj so torej vsi doma. Žena, otroci, dedki, babice, bratje, sestre, bratranci, sestrične, družinski prijatelji – »Sivka« je povedala, kdaj je vsa družina skupaj. Kdaj je čas za poboj.

Izraelska vojska je določila le, koliko civilistov lahko pri tem pobijejo, kar pomeni, da je določila zgornjo mejo (ki jo izraelski obveščevalci imenujejo »NAZA«, alias »Nezek Agavi«, alias »kolateralna škoda pri bombardiranju«), ki se je je morala umetna inteligenca potem držati. Vsaj približno. Nihče ji ni gledal v zobe. Nihče se ne ni žrl, če je »pretiravala«. Izraelska vojska pred bombardiranjem ni preverjala, koliko civilistov bodo zadeli. In seveda – izraelska vojska tudi ni preverjala, ali bodo likvidirali pravo osebo. Odločitev, koga bodo likvidirali, je prepustila »Sivki«.

Palestince so množično razstreljevali – ker je tako rekla umetna inteligenca! Seznam smrti, ki ga je sestavila umetna inteligenca, so sprejeli brez pripomb in brez moralnih zadržkov.

Izraelska vojska je za »človeške tarče«, ki jih je bilo mogoče razstreliti v krogu najbližjih in najdražjih, razglasila vse Hamasove operativce – čisto vse. Brez izjeme. Ne glede na čin, vojaško pomembnost ali starost. Tudi najstnike. Vsi so bili obsojeni na smrt – z družinami vred.

Palestince so množično razstreljevali – ker je tako rekla umetna inteligenca! Seznam smrti, ki ga je sestavila umetna inteligenca, so sprejeli brez pripomb in brez moralnih zadržkov.

In »Sivka« je za Hamasove operativce označila več kot 37 tisoč Palestincev. Toliko jih je na vrhuncu svoje kariere določila za smrt. Za razstrelitev. Z vsakim Hamasovim operativcem pa je lahko umrlo 20 civilistov.

A pogosto sploh niso vedeli, koliko natanko je ljudi v hiši. Včasih jih je bilo več. Ne da so se žrli. Načelo sorazmernosti so itak črtali. Lov na civiliste je bil odprt. Jasno, 20 civilistov je lahko pomenilo tudi 20 otrok.

Ko so »stopnjo kolateralne škode« znižali na 15, so se pojavile »težave« – če je bila doma vsa družina, jih je bilo pogosto več kot 15, tako da jih niso smeli napasti in razstreliti. Zato so »težavo« kmalu odpravili – in »stopnjo kolateralne škode« spet zvišali na 20.

Programska oprema, imenovana »Sivka«, je analizirala, obdelovala in predelovala informacije o tako rekoč vseh prebivalcih Gaze (kar pomeni, da je sprofilirala 2,3 milijona Palestincev), na podlagi teh informacij – pridobljenih z množičnim nadzorovanjem – pa je potem z od ena do sto ocenila verjetnost, da ta ali ona oseba aktivno dela za Hamas (ali za Palestinski islamski džihad). Tiste, pri katerih je ocenila visoko verjetnost, je označila za Hamasove operativce. Verjetnost se je usodno povečala, če je bil Palestinec v skupini na WhatsAppu in če je pogosto menjal telefon in spreminjal naslov.

Izraelska vojska ni preverjala, kako je »Sivka« sploh prišla do sklepa, da je kdo Hamasov operativec, prav tako ni preverjala obveščevalnih podatkov, na podlagi katerih je »Sivka« sklepala, da je ta ali oni Palestinec Hamasov vojak.

Ubijanje – no, razstreljevanje »človeških tarč«, »Hamasovih vojakov« – se je tako scela in povsem avtomatiziralo, izraelska vojska pa je tej avtomatizaciji zvesto sledila in serijsko razstreljevala tiste, ki jih je »Sivka« označila – in prepoznala – za Hamasove operativce. »Človeških tarč« ni bilo ne konca ne kraja. Umetna inteligenca se ni ustavila. Dobavljala je nove in nove tarče. In vsi dobro vemo, kakšni so algoritmi – ko enkrat »krenejo«, se jim zmeša.

Včasih se je »Sivka« zmotila. Včasih je zgrešila. Včasih je na smrt obsodila napačne osebe – ljudi, ki niso bili Hamasovi operativci. Včasih je za hamasovca označila koga, ki je imel podobne »komunikacijske vzorce« kot kak hamasovec, včasih koga, ki je imel identično ime kot kak hamasovec, včasih pa koga, ki je uporabljal telefon, ki ga je nekoč uporabljal kak hamasovec.

A ne da so te zmote in pomote koga motile ali vznemirjale. To, da bo »Sivka« kdaj pa kdaj udarila mimo in v smrt poslala nedolžnega človeka (z njegovo razširjeno družino vred), je bilo itak vnaprej jasno – izraelska vojska je namreč vedela, da »Sivka« ni ravno povsem natančna, da torej ni stoodstotno zanesljiva, ampak da je njena ocena v desetih odstotkih primerov napačna, da torej vsaka deseta »človeška tarča« ne bo Hamasov operativec.

A bilo jim je vseeno – potrebovali so čim več »človeških tarč«! Stalni, neprekinjeni dotok »človeških tarč«! Čim hitreje so morali ustvariti čim več »človeških tarč«. Zato so tako hitro vzljubili »Sivkino« avtomatizacijo – le avtomatizacija prinaša množico »človeških tarč«.

A prišli so tudi »krizni« dnevi – dnevi, ko se je »dobavna veriga« pretrgala, ko je »Sivka« zgenerirala manj »človeških tarč«. Kot je povedal neki obveščevalec: »Na dan brez tarč – ko ni imela nobena tarča ratinga, ki bi upravičil odobritev napada – smo napadali z znižanim pragom.« Kar seveda pomeni, da so kriterije znižali – in razstreljevali tiste, za katere je veljala manjša verjetnost, da so Hamasovi borci. »Nenehno smo bili pod pritiskom: Dajte nam več tarč! Res so kričali na nas. Tarče smo hitro likvidirali.« Bili so neučakani, požrešni, nepotešljivi.

Kdo je veljal za Hamasovega borca, je bilo torej odvisno od trga – od ponudbe in povpraševanja. Če je bila dnevna ponudba »tarč« preskromna, je za Hamasovega operativca – in »človeško tarčo« – hitro obveljal Palestinec, za katerega je obstajala manjša verjetnost, da je Hamasov operativec. Takoj ko je prišel domov, so ga razstrelili – z družino vred.

Genocid kot videoigrica Nenatančnost in nezanesljivost nista motili nikogar – pomembno je bilo, da umetna inteligenca hladno in brez čustev zagotavlja nove in nove »človeške tarče«.

Palestince so množično razstreljevali – ker je tako rekla umetna inteligenca! In izraelski obveščevalci so odločitve umetne inteligence obravnavali tako, »kot da gre za človeške odločitve«. Seznam smrti, ki ga je sestavila umetna inteligenca, so sprejeli brez pripomb in brez moralnih zadržkov. »Mašina je to opravljala hladno. Zato nam je bilo lažje.« Hamasovega operativca so raje razstrelili doma kot pa na »delovnem« mestu – v štabu ali med vojaško operacijo. In program – imenovan »Kje je očka?« – je zdizajniran tako, da Hamasove operativce lažje locira doma kot pa v akciji.

Nekoč so razstrelili štiri stavbe, ker niso vedeli, v kateri je »tarča«. Pogosto so napadli stavbo, toda »tarče« ni bilo v njej – družino pa so kljub temu razstrelili. Včasih je »tarča« sicer vstopila v svojo hišo, a potem šla skrivaj spat kam drugam – družino pa so kljub temu zravnali z zemljo. Včasih je »tarča« ponoči družino skrivaj odpeljala drugam, na varno – a so njeno hišo kljub temu razstrelili, v njej pa sta spali neki drugi družini.

Ko so zadeli Visama Farhata, poveljnika bataljona Šudžaija, so razstrelili več kot sto civilistov. Ko pa so zadeli Ajmana Nofala, poveljnika Hamasove osrednje brigade v Gazi, so jih razstrelili okrog 300. Pri tem so razstrelili tudi kakih 20 stavb. Izbrisali so celotne družine. Mrtve so iz kršja vlekli pet dni. Nekaterih niso nikoli našli.

Juval Abraham je za potrebe tega članka skrivaj intervjuval sedem žvižgaških izraelskih obveščevalcev, za potrebe dokuja NAZA pa štiriindvajset. In eden izmed njih ponoči na tistih strehah Tel Aviva tudi potrdi, da je šlo za genocid, nekdo drug, ki se spominja šolske ekskurzije v Auschwitz, pa doda: »Še vedno vidim naciste kot zlo, a kaj to pomeni, da sem jaz?« Benjamina Netanjahuja bi v Haagu obsodil že doku NAZA. Janšo, ki slavi Netanjahuja in trdi, da v Gazi ni šlo za genocid, pa osmeši že zdaj.