Intervju / »Če te ujamejo z roko v marmeladi, je na desnici recept, da vanjo pomočiš še drugo roko in obe nogi«

Občutek, da živimo v času nenehne krize, je postal skoraj samoumeven. Manj samoumevno pa je, kaj s tem občutkom sploh početi: kako misliti svet, v katerem se stare politične gotovosti krušijo, nove pa se še niso zares izoblikovale? In kako je mogoče, da o podnebnem zlomu, vojnah, neenakosti in razgradnji demokratičnih institucij vemo več kot kadarkoli prej, pa se zdi, da nas prav ta vednost vse manj zmore premakniti? O teh zagatah smo se na začetku meseca pogovarjali z dr. Alenko Zupančič – mednarodno uveljavljeno filozofinjo, predstavnico famozne »trojke« slovenske lacanovske šole, raziskovalko in znanstveno svetnico na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU ter profesorico na European Graduate School v Švici –, ki s svojimi deli že desetletja ponuja orodja za razumevanje prav takšnih navideznih protislovij.

V knjigi Disavowal pišete o tem, kako lahko res veliko vemo, podatki in informacije so nam na dosegu roke kot še nikoli prej, a imamo kljub temu pogosto težavo iz tega potegniti kakšne politične posledice. To se zdi eden ključnih problemov našega časa.

Pojem oziroma mehanizem »utajitve« (disavowal) je še nekoliko zanimivejši. Ne gre namreč samo za to, da iz nečesa, kar vemo, ne potegnemo ustreznih konsekvenc. Gre prej za to, da kljub vednosti o nasprotnem še naprej verjamemo drugačni zgodbi. Poudarek je na tem verovanju, in vprašanje je, kaj ga vzdržuje.