Konzum / Samo da nekaj je

Na Mokricah lahko malicate od torka do sobote od 12. do 21., ob nedeljah pa od 12. do 18. ure.

Ambient: v prvem nadstropju obnovljenega gradu: hud parket in lestenci, stilsko pohištvo, težke zavese in prti ter – bohpomagi – sterilna lounge žolca na ozvočenju
Napitki: osnovna izbira večinoma posavskih vin, z le petimi buteljkami je karta tanka predvsem pri rdečih vinih, tudi odpirajo in na kozarec točijo jih precej neradi; cene so trikratnik vinotečnih
Vegetacija: v vsaki kategoriji jedi je tudi kakšna brezmesna
Dostopnost: parkirajte pred gradom, za gibalno ovirane je preveč stopnic

Fino: vitello tonnato
Ne tako fino: bučna juha čokoladni sufle fondant mafin

Pašteta s tartufato je stala 12, vitello tonnato 14 in štrukelj s spuhanci 14, bučna juha 5,4, zapečena polnjena paprika 20, ocvrti svinjski kotlet 21, čokoladni kao sufle s sladoledom pa 7 evrov.

»Kdo bi vedel, mogoče pa tu nastaja kakšen odvod Igre prestolov,« je modroval Konzumov kulturnozgodovinski referent, ko je terensko ekipo mimo precej številne filmske ekipe povedel najprej prek grajskega mostu, nato pa po kamnitem stopnišču v prvo nadstropje leta 1444 prvič omenjenega historičnega objekta. Pod komando bližnjih Term Čatež je ta zdaj štirizvezdični hotel z golfiščem in restavracijo, ki je bila tokrat naš cilj.

Mokrice že zaradi bližine bolj kot ljubljansko klientelo privabljajo zagrebško in tej so očitno prilagodili tudi osnovno jezikovno nastavitev strežbe, jedilnik pa so – glede na impozantnost gradu in njegovih jedilnih soban – sestavili precej neambiciozno. In seveda z obvezno rubriko tega pa ravno danes nimamo, v kateri sta se znašli najzanimivejša glavna jed (muflon z lešnikovim pirejem in jurčkovo omako) in sladica (hruška viljamovka v modri frankinji z musom bele čokolade in kaviarjem destilirane viljamovke).

Od tistega, kar je bilo na voljo, velja najprej pohvaliti vitello tonnato – tanke rezine rožnate teletine so bile mehke in sočne, tunovo omako pa so nanje nabrizgali iz sifona, zato je celoten krožnik deloval še posebej lahkotno. Precej – ne pa preveč, v bistvu ravno prav – puhasta je bila tudi pašteta, a so resno zapretiravali s tartufnim naftnim derivatom, vlogo navedenega dehidriranega jajca pa je skušalo odigrati sesekljano trdo kuhano jajce.

V nadaljevanju sporeda smo namesto resne kremne bučne juhe dobili voden menzast približek te, podobno otožnost je na mizo prinesla presuha in komaj kaj začinjena krompirjeva solata. Je pa res, da je ta spremljala krasno ocvrt tomahavkast kremenateljc in da bi bilo fino, ako bi v 1444 stregli še več jedi, kot je bil s kremo domače smetane prelit in s kozjanskimi spuhanci (gre za hrustljavo, pokovkasto ocvrto svinjsko kožo) potresen štrukelj, in da nas tudi pri pečeni rdeči papriki, polnjeni z ješprenjem, šampinjoni in nekaj koščki dimljene ribe (domnevno krapa), ni zmotilo kaj drugega kot cena.

Dilemo pri formiranju zaključne ocene je pomagala rešiti sladica, ki naj bi bila čokoladni sufle, a je bila tako prepečen čokoladni fondant, da je bil skorajda že mafin, spremljajoči malinov sladoled pa je bil sicer okusen, a že napol stopljen.

V 1444 se nismo mogli znebiti občutka, da je restavracija tam bolj zato, ker pač sodi h grajskemu hotelu, kot pa zato, ker bi kdo res vedel, kaj naj z njo počne.