V središču / Neomejena moč politike

Viktor Orbán, padli predsednik madžarske vlade in zagovornik ideološke domislice o neliberalni demokraciji, je dobro vedel, kdo lahko ogrozi njegovo oblast. Najprej je bila to opozicija. Njegova stranka Fidesz je spremenila volilni sistem in si prikrojila volilne okraje, tako je bila pot do novega mandata razmeroma lahka. Tudi zato je vladal 16 let. Drugo nevarnost so pomenili civilnodružbeni aktivisti, ljudje, ki so se zavzemali za več demokracije. Leta 2017 je po Putinovem zgledu sprejel zakon o »tujih agentih«, po katerem so morale vse nevladne organizacije, ki so iz tujine prejele več kot 7,2 milijona forintov (okoli 20 tisoč evrov), razkriti donatorje. Ko je evropsko sodišče razsodilo, da je zakon v nasprotju s pravom EU, ga je še nekajkrat spremenil in preimenoval, dokler decembra 2023 ni nastal urad za varstvo suverenosti, katerega naloga naj bi bila preiskovanje vseh ljudi, ki so bili z »namenom vplivanja na volitve« deležni pomoči iz tujine. Beneška komisija Sveta Evrope je takrat opozorila, da ima urad »pooblastila za poseganje v zasebnost katerekoli pravne ali fizične osebe in za javno sramotenje te osebe, ne da bi bil izpostavljen kakršnemukoli nadzoru ali mehanizmu pregleda«. Nazadnje je maja 2025 Fidesz predlagal še zakon o transparentnosti javnega življenja, ki naj bi dodatno razširil pooblastila tega urada, vendar ni bil sprejet. Orbánova vlada pa se ni spravila le na nevladne organizacije, ampak tudi na Srednjeevropsko univerzo (CEU), ki jo je ustanovil George Soros. Nazadnje je morala univerza sedež preseliti na Dunaj. Na vrsti so bili še mediji pa učitelji. Vsi, ki naj bi bili grožnja zanj.

Vzorec je bil pri vseh podoben: najprej javna obtožba o sumljivem delovanju, potem sprememba zakonodaje, dosleden nadzor in grožnja s kazenskimi sankcijami.

Ta Orbánov načrt se lahko ponovi v Sloveniji. Zamisel o parlamentarni preiskovalni komisiji, ki bo lahko delo končala brez sodnega varstva preiskovancev, je nevarna. Popolnoma jasno je, kje političnega sovražnika vidi slovenska vlada. To ni opozicija, to nista Robert Golob in Matjaž Han. Še iz časov kolesarskih protestov in referenduma o pitni vodi sta to Glas ljudstva, civilno gibanje nevladnih organizacij, ki ga pooseblja Jaša Jenull, in demonizirani Inštitut 8. marec.

Jernej Vrtovec, podpredsednik vlade, je bil glede tega popolnoma jasen. Na POP TV je že maja razkril, kakšen je namen novih preiskovalnih komisij. Dejal je, da se bodo v parlamentu spravili na nevladne organizacije. Namen spremembe zakonodaje, o kateri se bo na referendumu odločalo 11. oktobra, je, da se bodo »preiskovale tudi njihove finance. Če ima nekdo mirno in čisto vest, potem bi rekel, prosim, preiščite nas, ne, ampak kot kaže, Jenull in ostali privilegiranci, ki živijo na račun tistih, ki delajo, oni želijo pač imeti referendum, mi jih bomo pa preiskovali v državnem zboru, absolutno.« Kaj to pomeni, pri Mladini dobro vemo. Pred desetimi leti je v parlamentu preiskovalna komisija, vodila jo je Jelka Godec (SDS), preiskovala domnevno sporno financiranje medija z denarjem, ki naj bi prihajal od prodaje žilnih opornic. Šlo je za insinuacije in nikoli dokazane trditve, a preiskovalkin namen je bil dosežen. Mladini še danes rad kdo navrže, da je bogatela na račun pacientov, pa četudi je bila to čista izmišljotina.

Ne gre za Mladino. Vladna koalicija želi po madžarskem zgledu nadzorovati in zastrašiti kritike. Lahko sta to Nika Kovač in Jaša Jenull, lahko sta Dragan Petrovec in Barbara Vodopivec, lahko je to učitelj, profesor, sindikalist, novinar, umetnik, lahko je to kdorkoli, za kogar vlada presodi, da ji je politično nevaren.

Orbán je izgubil oblast. A Janez Janša se je pri njem zelo veliko naučil.