Uvodnik / Grega Repovž: V senci

Od leta 2014 imajo v Sloveniji lokalne volitve smolo: zaradi političnih kriz so se parlamentarne volitve pred 12 leti premaknile v isto leto kot lokalne volitve, to pa samodejno pomeni, da so lokalne volitve vedno v senci parlamentarnih. A letos imajo še prav posebno smolo: razpisane so na nedeljo, 15. novembra, med dvema referendumoma (o politični policiji in treh podtaknjenih referendumih smo odločali 7. oktobra, o interventnem zakonu pa bomo 6. decembra), ki imata neprimerno večji politični naboj kot same lokalne volitve. To še zdaleč ni nepomembno, lahko tudi občutno vpliva na udeležbo na volitvah, pri čemer bo vsaj v desetih odstotkih občin še drugi krog županskih volitev – 29. novembra. Z drugimi besedami: večina aktivnih volivcev bo v dveh mesecih vsaj trikrat odšla na volišče, nekateri pa celo štirikrat.

Toda to še zdaleč ne pomeni, da so lokalne volitve brez teže – težo imajo že za prebivalke in prebivalce v vsaki posamezni občini, seveda je pomembno, katere stranke v občini vladajo, kdo je županja oziroma župan, toda brez dvoma imajo izidi na lokalnih volitvah tudi učinek na ravni države. Konservativne in skrajno desne stranke, ki so zdaj na oblasti – SDS, Resnica, Nova Slovenija in Demokrati – se volitev veselijo, saj bosta SDS in Nova Slovenija brez dvoma tudi tokrat osvojili večino slovenskih občin in bosta (po enem in pred drugim referendumom) poskušali prikazati, da ima vladajoča koalicija visoko javno podporo – ta obliž namreč po zadnjem referendumu vladajoči zelo potrebujejo. Res je sicer, da seštevek prebivalcev po občinah naknadno praviloma ne pokaže te moči, a konservativnim strankam s štetjem županov vedno znova uspe lokalne volitve prikazati kot velik uspeh. In v resnici tudi je. Pri čemer pa ni nepomembno, da SDS že več mandatov ne uspe dobiti župana, ki bi dejansko nastopil pod njeno blagovno znamko, v nobenem izmed velikih mest, saj urbana populacija to stranko po vsej Sloveniji večinsko zavrača.

Vendar bodo lokalne volitve brez dvoma neprijeten test za obe liberalni stranki nekdanje koalicije, za Gibanje Svoboda in Socialne demokrate. Gibanje Svoboda je bilo leta 2022 izjemno šibko na lokalnih volitvah, a čudno bi bilo, če bi bilo drugače: stranka je nastala v začetku tistega leta, junija je njen predsednik Robert Golob prevzel vodenje vlade in do novembra, ko so bile lokalne volitve, stranki seveda ni uspelo vzpostaviti močnih lokalnih odborov. Njen izid je bil slab. Tudi Socialni demokrati od enih do drugih lokalnih volitev slabijo, zlasti v svojih tradicionalnih predelih. Na letošnje lokalne volitve gresta obe stranki negotovo, brez velikih novih imen, Socialnim demokratom morda lahko uspe povečati moč v Mariboru.

Edina stranka nekdanje vladajoče koalicije, ki si je upala biti malo pogumnejša, je Levica: za županskega kandidata v Ljubljani je na splošno presenečenje postavila kar svojega prvega moža Luko Mesca. A naj se je zdela zamisel v prvih mesecih po objavi namere čudna, zakaj bi vendar Mesec tvegal poraz zoper Zorana Jankovića, ki je veljal za nespornega favorita, da osvoji svoj šesti mandat, je danes že jasno, da je resen izzivalec z resno možnostjo, da v drugem krogu – ta se zdi tako rekoč neizogiben – zmaga in dejansko postane župan prestolnice. Mesec je že 12 let v državni politiki, toliko časa tudi vodi stranko (zadnja leta skupaj z Asto Vrečko) in zdi se, da za njegovo odločitvijo stoji premislek. V najslabšem primeru se bo Levica občutno okrepila v Ljubljani, brez njenih svetnikov Zoran Janković tokrat zelo verjetno ne bo mogel več voditi mesta, kar že samo po sebi pomeni, da glavno mesto čaka velik obrat. A tako bo v najslabšem primeru. Če pa dejansko zmaga, bo to prineslo pomembne politične premike na celotnem levoliberalnem polu. V resnici bo Levica s tem celotnemu polu z vratu snela mlinski kamen, namreč Zorana Jankovića. Čeprav mu ne gre odrekati zaslug za razvoj Ljubljane, je s svojim domačijskim in tudi sumljivim vodenjem mesta, ki ga je spremenil tudi v zlato jamo za nepremičninsko mešetarjenje (pri čemer so bile meje med zasebnimi in javnimi interesi zelo zabrisane, to pa je povzročilo tudi nesorazmerno rast cen nepremičnin in bivanja v mestu), vrgel senco na celoten levoliberalni pol. Dejansko je senca korupcijskega ravnanja padala na vse, zlasti na Gibanje Svoboda, pri čemer se razen Levice od njegovih dejanj in načina vodenja mesta prav zaradi njegove velike moči nihče ni mogel res distancirati. Z izvolitvijo Mesca za župana bi torej celoten politični pol lažje zadihal.

Tudi za Levico bi bila morebitna zmaga v Ljubljani njena največja zmaga doslej. Če bi imela župana Ljubljane – ki je, če pogledamo njen promet, podjetja, ki jih upravlja in jih ima v lasti, sredstva, s katerimi kot največji naložbenik poleg države razpolaga, največji »koncern« v državi – bi se po politični moči ne glede na svoj opozicijski položaj na državni ravni uvrstila med glavne politične igralce. Ta moč bi ji med drugim omogočila, da končno izpelje preobrazbo v veliko stranko – zdaj se namreč še vedno, to velja tudi za obdobje, ko je bila v vladi, obnaša kot zaprt klub. Seveda bi lahko začela tudi promovirati nove ljudi in iskati novo ali drugačno vodstvo za prihodnje volitve. Ta čas je že prišel – in če bo to zmogla res uvideti, bo lahko postala prva stranka v sodobni državi, ki ji je uspelo z razmislekom vzpostaviti novo generacijo voditeljev.