Z motorko nad državo

Vsak dan postaja bolj očitno, da na prihajajočem referendumu o „Interventnem zakonu“ ne bomo izbirali le med bolj ali manj zgrešenimi ekonomskimi in finančnimi ukrepi, temveč bo šlo za pravcati zrelostni izpit, na katerem bomo še precej bolj kot pri nedavnem RTV prispevku odločali, v kakšni državi želimo živeti in po kateri gospodarski, politični, pa tudi moralni, etični in širši družbenocivilizacijski poti bomo (vsaj srednjeročno) hodili.

Janševa vlada se je s pričakovano, a vseeno presunljivo brutalnostjo lotila svoje ideološke krusade z namenom radikalne, celovite demontaže družbenega ustroja po vzoru svojih dementno-

-psihotično-megalomanskih idolov iz nekih drugih sfer, vse v imenu vračanja Slovenije na pot konkurenčnosti, s katere je ideološko kompromitirana in strokovno nekompetentna Golobova vlada domnevno skrenila, kakopak z naravnost kataklizmičnimi posledicami.

Ironično pa je bila v resnici prav Golobova vlada tista, ki nas je kljub ne najbolj rožnatim mednarodnim razmeram in nenehnim domačim podnožnim polenom (in če smo pošteni, tudi nemalo lastnim faux pasom) na tej poti dokaj uspešno obdržala. Če ignoriramo neskončno laganje, zavajanje in propagando interesnih skupin ter upoštevamo le objektivne kriterije, je šlo namreč za eno boljših vladnih garnitur v zgodovini Slovenije. In prav zato nas lahko zaboli srce ob pomisli, koliko dobrega bi bilo lahko v Sloveniji narejenega, če bi imele tovrstne garniture neko kontinuiteto, da opravijo svoje konstruktivno delo na dolgi rok, brez konstantnih sabotaž slaboumnežev, ozkoglednih zmanipulirancev in zavestnih pokvarjencev.

Ampak očitno smo Slovenci preveč Butalcev, da bi to prepoznali in raje nasedamo lažem vsake naslednje garniture Janševih podrepnikov, ter obenem preveč Butalcev, da bi si zapomnili vsakokratni cunami destrukcije javne, civilne, sodne in gospodarske sfere s strani vsake naslednje Janševe vlade, kateri je očitno usojeno, da predstavlja naš bič božji. Pogosto smo si sami sebi največji sovražnik in zato si očitno niti ne zaslužimo nič boljšega od te naše uboge Zloovenelije, kot bi dejal moj kolega, ostracizirani dr. Teršek.

Pri vsem skupaj smo seveda kolektivna žrtev tega najbolj klasičnega modusa operandi desnosučnih in/ali neoliberalnih politično-gospodarskih ideoloških voditeljev - ponavljati laž na laž na laž, dokler ne postane resnica. Po tej zaslugi imamo že četrto, vsakokrat hujšo Janšistično vlado, po tej zaslugi s(m)o dočakali idiotski Brexit, pa rusko-ukrajinsko brezizhodno močvaro, da o oranžni biblični kugi čez lužo ali palestinskem genocidu sploh ne izgubljamo besed.

Zato pohvale tudi g. Trampušu, najprej da je te eklatantne laži koncizno diskreditiral, še bolj pa, ker je izpostavil tudi določene razvojne kazalnike, ki so v splošni javnosti vse prepogosto (načrtno?) prezrti, vendar predstavljajo bistveno bolj celostno sliko civilizacijskega ustroja in razvitosti ter zrelosti družbe kot pa zgolj banalno reduktivni BDP. Govora je seveda o kazalnikih tipa HDI, Gini idr., ki nam sicer na abstraktnejši, a vsekakor zelo nazoren način lahko pokažejo, zakaj je v neki državi tako prijetno (ali pa ne) živeti.

Vendar pa so kljub plemenitim namenom vse to še vedno le mrtve črke na papirju, v kolikor nimajo tudi nekega realnega vpliva na družbeno sliko države.

V tej luči mi je kot klasičnemu liberalnemu socialistu in ekonomskemu keynesianistu, ki (očitno za razliko od mnogih) prepoznava ključno vlogo države pri ustvarjanju blaginje, vendar pa se zaveda tudi potrebe po odgovornem upravljanju in nadzoru le-tega, nadvse pri srcu radikalna ideja: vsi širokoustni hvalisavi politiki bi morali prejemati minimalno plačo, njihovi skupni prejemki pa bi bili z večinskim variabilnim delom in bonusi vezani na (ustrezno ponderirano) košarico kazalnikov, od golih indeksov ekonomske rasti do nekih objektivnih in merljivih kazalnikov stanja oz. napredka v sferah zdravstva, šolstva in kulture, varstva narave, inovativnosti in konkurenčnosti ter ostalih civilizacijskih norm.

V takšnem okolju bi bili politiki morda prvič dejansko incentivizirani, da postavijo širše družbene interese pred lastne ozko egoistične, obenem pa bi se dobro delo (in morebitno slabo) precej bolj holistično ovrednotilo in ustrezno nagradilo (ali kaznovalo).

Doseči takšen konsenz je v trenutni moralni, etični, ideološki, civilizacijski greznici seveda popolna utopija, kajti razni vrli lobisti, think-tanki in nenazadnje sami politikantski grifterji, ki bi jih takšna ureditev najbolj udarila, bi se kar tepli, kdo bo to idejo hitreje diskreditiral z argumenti tipa „Če politiki niso ustrezno plačani, so podvrženi korupciji“ ali pa „Visoka plača je premo sorazmerna z visoko stopnjo odgovornosti funkcije“.

Gre seveda za dogmatično neumnost v najboljšem in za abotno, nesramno, cinično sprenevedanje v najslabšem primeru. Kot da je moralno sprevržene grabežljivce tudi perverzno visoka osnovna plača še kdaj odvrnila od njihovih koruptivnih rabot. In kot da je kdo še kdaj dejansko kazensko - ali bohnedaj odškodninsko - odgovarjal za nekatere od največjih svinjarij v novejši slovenski zgodovini. In da ne bo pomote - govora je tako o predstavnikih največjih gospodarskih družb kot o predstavnikih najvišjih državnih inštanc. Vse po klasični maximi največjih kleptokapitalistov sodobnega časa - privatizacija dobičkov in kolektivizacija izgub, tako finančnih kot širših družbenocivilizacijskih.

Ko smo že pri večni dihotomiji ideološkega boja, pa se za trenutek pomudimo še pri našem največjem, neutrudnem borcu proti komunističnemu totalitarizmu (ki ironično zvesto prijateljuje z avtokrati, vojnimi zločinci in genocidalnimi psihopati), pri tem plemenitem borcu proti korupciji (ki je ironično konstantno vpleten v dolgo serijo korupcijskih afer), pri tem pokončnem patriotu (ki našo državo neskrupulozno prodaja tujim zloveščim silam), pri tem srčnem slovenskem domoljubu (ki načrtno mesari po šolstvu in kulturi ter s tem na dolgi rok spodkopava same temelje našega Slovenstva), pri tem vseljudskem sovražniku elit (ki zavestno uničuje državno blaginjo ter s tem povzroča gromozansko ekonomsko škodo plebejski večini na račun patricijske peščice): zanimivo bi bilo izračunati, koliko je ta neumorni borec proti ekscesni birokraciji, zablodam socialne države in kaviar socializmu v svojih 35 letih parazitiranja države in poklicno-političnega zdraharstva dejansko zaslužil na račun vseh nas davkoplačevalcev. Predstavljam si, da bi se 35-letna kumulativa uvrstila kar visoko na Erarjevem seznamu neto proračunskih prejemnikov.

In še pomembneje, za konec se lahko zopet vrnemo k misli o bolečem srcu ob pomisli, koliko dobrega bi lahko taisti osebek napravil, če bi svoj nezanemarljivi intelekt in kompetence (žal v spregi s totalno razštelanim moralnim kompasom) raje usmeril v konstruktivno delovanje kot pa v 35 let konstantne destrukcije države?