Ko oblast pozabi, komu pripada država

Sem Slovenka, žena, mama in babica. Nisem članica nobene stranke in doslej se nisem udeleževala demonstracij. Toda ko so ogroženi demokracija, svoboda govora, človekovo dostojanstvo in socialna država, ne nameravam molčati.

Kaj se zgodi z družbo, ko politični nasprotnik ni več človek z drugačnim mnenjem, temveč sovražnik, ki ga je treba ponižati, utišati ali prestrašiti? In kaj se zgodi ko takšno govorico uporabljajo ljudje, ki jim je bila zaupana javna funkcija.

Povod za moje razmišljanje je zapis poslanca Aleša Hojsa na omrežju X 25. oktobra 2026, po državni proslavi ob dnevu suverenosti v Kopru. Protestnike je označil za »levičarske anarhistične horde« in zapisal, da zanje ni drugega zdravila kot »starozavezni zob za zob«, vključno z vodnim topom. Posebno težo daje tej izjavi dejstvo, da Aleš Hojs ni le poslanec, temveč je bil tudi minister za obrambo in minister za notranje zadeve. Kot nekdanji nosilec obeh pomembnih državnih funkcij bi se moral še toliko bolj zavedati odgovornosti, ki jo prinašajo javne besede, zlasti kadar govori o protestnikih in omenja uporabo sile.

Lahko razpravljamo o tem, ali je žvižganje med državno proslavo primerno. Tudi protestniki morajo spoštovati zakon. Toda od kaj je politično nestrinjanje razlog za poniževanje ljudi? Od kdaj je namigovanje na uporabo sile sprejemljiv odgovor na kritiko oblati? Če kdo krši zakon, imamo za to pristojne organe, pravila in postopke. V pravni državi o ukrepih ne sme odločati jeza politika, še manj njegova želja po obračunu s tistimi, ki mu nasprotujejo.

Drugačno mnenje ni zločin. Protestnik ni horda. Kritičen državljan ni sovražnik države. Morda se komu moje besede zdijo pretirane. Poglejmo svet, v katerem živimo. V različnih državah smo priča pritiskom na neodvisne institucije, napadom na novinarje, spodkopavanju zaupanja v demokratične ustanove in označevanju političnih nasprotnikov za sovražnike.

Demokracija se ne začne rušiti šele takrat, ko izginejo volitve. Njeni temelji se lahko začnejo krhati že prej – ko ljudje postopoma sprejmejo, da so poniževanje, grožnje in prezir do drugače mislečih nekaj običajnega.

Tudi Slovenija ni imuna na takšne pojave. Ne trdim, da je naša država enaka državam, v katerih so demokratične svoboščine že resno omejene. Pravim pa, da se moramo pravočasno odzvati na ravnanja, ki slabijo spoštovanje človekovega dostojanstva in odgovornosti nosilcev oblasti. Zgodovina bi nas morala naučiti, da grožnje ne ustvarjajo spoštovanja, temveč odpor. Tudi v meni so besede o vodnem topu in ponižujoče označevanje ljudi, ki mislijo drugače, vzbudili odpor. Ne do ljudi, s katerimi se ne strinjam, temveč do takšnega odnosa oblasti do lastnega naroda.

Narod niso nasprotniki, ki jih je treba utišati. Narod so ljudje, ki jim mora oblast služiti. Kako hitro človeka označimo, še preden ga zares poslušamo! Enkrat je skrajnež, drugič sovražnik, tretjič celo terorist. Toda terorizma ne smemo enačiti z mirnim protestom ali kritiko oblasti. Takšne oznake niso nedolžne. Človeka lahko izločijo iz javne razprave, še preden je sploh dobil priložnost povedati, kaj ga moti. Svoboda izražanja ne pomeni, da se moramo z vsemi strinjati. Pomeni, da moramo dopuščati tudi mnenja, ki nas jezijo ali nam sploh niso všeč. Če izjava izpolnjuje zakonske pogoje za sankcioniranje, mora zakon veljati za vse. Toda tudi kadar neka izjava ni kazniva, lahko razkrije veliko o politični kulturi in odnosu do državljanov.

Zakaj od zaposlenih, državljanov in vseh drugih zahtevamo spoštovanje pravil, od politikov pa včasih sprejemamo vedenje, ki bi ga pri drugih obsodili? Javna funkcija ni dovoljenje za poniževanje. Je odgovornost do ljudi, tudi do tistih, ki politika niso volili in se z njim ne strinjajo.

Politiki niso lastniki države, resnice ali naroda. So njegovi izvoljeni predstavniki. Njihova naloga ni, da državljane razvrščajo na naše in njihove, temveč da iščejo rešitve za skupnost. Človek, ki voli drugače, kritizira vlado ali se udeleži protesta, ni zaradi tega nič manj državljan Slovenije. Zato potrebujemo resno razpravo o politični odgovornosti, etičnih pravilih in volilnem sistemu. Državljani moramo imeti učinkovitejše možnosti, da od izvoljenih predstavnikov zahtevamo odgovornost za njihovo ravnanje. Tudi vprašanje odgovornosti za zlorabo javne funkcije je treba obravnavati resno in pravno premišljeno. Ne zato, da bi kaznovali politične nasprotnike, temveč zato, da enaka merila veljajo za vse. Toda demokracija ni samo volilni sistem. Ni dovolj, da lahko vsakih nekaj let oddamo glas, če vmes izgubimo občutek, da smemo svobodno govoriti, zahtevati odgovore in opozarjati na krivice. Demokracija potrebuje neodvisne institucije, svobodne medije, spoštovanje človekovih pravic in oblast, ki se zaveda svojih omejitev. Socialna država ni darilo nobene politične stranke. Je skupna odgovornost in temelj solidarnosti. Človekovo dostojanstvo ne sme biti odvisno od njegovega premoženja, političnega prepričanja ali tega, ali je po volji tistim, ki so trenutno na oblasti. Če dovolimo, da se ljudi ponižuje zaradi njihovih stališč, se moramo vprašati, kdo bo naslednji.

Nisem članica nobene stranke. Nikoli se nisem udeleževala demonstracij in svoje življenje sem živela zunaj strankarskih obračunavanj. Toda to ne pomeni, da moram ostati tiho, ko menim, da so ogrožene vrednote, na katerih temelji svobodna družba?

Ne, če bo treba stopiti med ljudi, da bi mirno branili demokracijo, svobodo govora, človekovo dostojanstvo in socialno državo, bom tudi sama stopila mednje. Ne zaradi stranke, ali posameznega politika, temveč zaradi vrednot, ki morajo veljati za vse. Ne bojim se povedati, kaj mislim. Ne zato, ker bi želela kogar koli sovražiti ali izzivati, ampak zato, ker ne želim sprejeti miselnosti, da se morajo državljani bati lastne oblasti. Ne želim, da bi se moji otroci in vnuki nekoč spraševali, ali je varno povedati, kaj mislijo, ali bodo zaradi kritike označeni za sovražnike in ali se morajo pred oblastjo umakniti v molk.

Dovolj je. Državljani niso podložniki oblasti. Oblast ni lastnica države. In molk državljanov ni dokaz, da je z družbo vse v redu.

Ne pozivam k sovraštvu. Pozivam k odgovornosti. Ne k nasilju, temveč k pogumnemu, mirnemu in vztrajnemu zagovarjanju vrednot, brez katerih demokracija ostane le beseda.

Svojim otrokom in vnukom želim zapustiti državo, v kateri se človeku ni treba bati lastne oblasti, temveč se lahko zanese na njeno pravičnost. Zato ne bom molčala.