Odprto pismo zdravnikom in zdravnicam

Spoštovani zdravniki in zdravnice, v petek sem v Mariboru v živo poslušala pogovor, ki ga je organizirala Amnesty International Slovenija, z Ilyasom Abu Safiyo, sinom palestinskega pediatra dr. Hussama Abu Safiye, in gledala grozljive posnetke iz pediatrične bolnišnice. Odšla sem zelo pretresena. S seboj sem odnesla zgodbo očeta, ki je vse svoje življenje posvetil reševanju otrok, bolnih in ranjenih, zdaj pa sam potrebuje našo pomoč, pomoč sveta. V izraelskem zaporu ostaja zaprt že preko 665 dni v samici, trpljenju, mučenju, brez stikov s svojci. Prav tako pretresljiv je bil pogled na ranjene otroke brez udov, ki so v strahu in bolečinah zaman in nemočni klicali mamo in očeta.

Njegov sin, prav tako zdravnik prve pomoči, ki mu je uspelo pobegniti iz Gaze, nas prosi, naj ne pozabimo njegovega očeta. Naj ne pozabimo vseh nedolžnih otrok, civilistov, niti vseh drugih zdravstvenih delavcev, zaprtih v izraelskih zaporih.

Ob vsem tem se mi je v mislih oglasil Župančičev verz: »A veš, poet, svoj dolg?« Zato zdaj sprašujem: A veš, zdravnik/ca, svoj dolg?

Kaj vam narekuje vaša zdravniška vest ob trpljenju palestinskih otrok, civilistov in zdravstvenih delavcev? Kje so sočutje, empatija in solidarnost, ki bi morali presegati vse politične, verske in nacionalne meje?

Draga zdravnica in dragi zdravnik. Ali tvoja vest sliši jok otroka, ki ga ne moreš rešiti? Ali slišiš klic matere, ki prosi za pomoč, in vidiš bolnišnico, ki ne more več zagotavljati varnosti in zdravljenja? Če zdravniška vest pomeni varovanje življenja, potem ne sme biti selektivna in ne sme utihniti pred trpljenjem, ki ga povzročajo vojna, nasilje in politični interesi v Gazi in tudi mnogokje po svetu.

Ali danes res obstajajo življenja, ki so vredna naše skrbi, in druga, ob katerih lahko ostanemo tiho? So palestinski otroci manj vredni zaščite, hrane, vode, zdravil in zdravstvene oskrbe? Ali Palestinci niso vredni človečnosti? So strah, udobje, politična preračunljivost močnejši od človeškega trpljenja in človeških življenj?

Zdravniki/ce, na vas se obračam z zelo konkretnim pozivom:

- zahtevajte takojšnjo izpustitev dr. Hussama Abu Safiye

- uporabite svoj strokovni ugled in glas ter zahtevajte zaščito zdravstvenih delavcev in bolnišnic, dostavo hrane, pitne vode, zdravil in medicinskih pripomočkov ter varen in neoviran dostop humanitarne pomoči do ljudi, ki jo nujno potrebujejo

- zavzemite se za izpustitev vseh nezakonito pridržanih zdravstvenih delavcev in neodvisno preiskavo navedb o mučenju in drugih zlorabah. Zavedam se, da zdravniki ne morete ustaviti vojne. Lahko pa povzdignete glas, ko so ogrožena življenja, in zahtevate, da človečnost ne postane odvisna od tega, kdo trpi.

Nisem zdravnica. Sem človek, ki ga boli, ko vidi, kaj se dogaja, in ki ne želi sprejeti, da smo ob tolikšnem trpljenju postali nemočni ali brezbrižni. Verjamem v vas, zato vas prosim: ne ostanite tiho. Naj zdravniška prisega ne ostane le beseda, temveč naj postane dejanje.

S spoštovanjem in upanjem, da človečnost še ni utihnila.