Film / Hotel Alkohol

zadržan

Nič me ne boli.

Ko Peter Bakunin, alias Bako (Gregor Baković), ves pijan – zlit z vesoljem – zelo upočasnjeno pogleda po baru, vidi prihodnost Slovenije: spačene, groteskne, zapite, izgubljene, izbuljene, oguljene obraze, podobne Katji Kokot, Anžetu Logarju, Borutu Rončeviću in Janezu Ciglerju Kralju. Ne, to niso Kokot, Logar, Rončević in Cigler Kralj, le vlečejo nanje. Ne, to niso slovenski poslanci in ministri, toda po naslednjih volitvah morda bodo. Kdo se tu ne bi zapil? In kdo tu ne bi – kot nekoč mučeniki – umrl za svoja načela? V Sloveniji le še pijanci umrejo za svoja načela. Politiki ne. A Bako, ki je začel piti že v osnovni šoli in ki bi v nas nemo strmel šest ur, če bi bil to film Andyja Warhola, je tako zapit, da ima le dve možnosti: ali bo pristal v rimejku Cvitkovićevega filma Odgrobadogroba, le da bo tokrat govoril na svojem lastnem pogrebu – ali pa se bo prepustil instituciji, iz katere so na začetku Cvitkovićevega filma Kruh in mleko spustili Petra Musevskega. In tako pristane v »hotelu Alkohol«, instituciji, kjer naj bi ga dealkoholizirali, toda s tem ne pristane v rimejku filma Kruh in mleko (čeprav je njegovemu sinu še vedno ime Robi), temveč v reimaginaciji Formanovega Leta nad kukavičjim gnezdom. Tu ga namreč ne pričaka le kopica ekscentričnih, paranoidnih, avtodestruktivnih pacientov, ki potrebujejo svojega kul vodjo, svojega R.P. McMurphyja ( ja, v nasprotju z njimi je bolj ko ne povsem pri sebi), temveč tudi sestra Ratched – hladni, represivni, avtoritarni primarij (Ivo Barišič), ki paciente ratchedovsko obtoži prirejanja »orgij«. Bako pa – tako kot McMurphy – tam ni zato, ker bi bil bolan, temveč zato, ker se upira avtoriteti, zato dva svoja sotrpina, »toksično kraljico« Medeo (Medea Novak) in razrvanega šahista Draga (Drago Milinović), v McMurphyjevem slogu odpelje na izlet, toda ker potrebujejo tablete, se njihov »let nad kukavičjim gnezdom« konča v lekarni, ki jo ugrabijo. Na naiven, nebogljen, statičen, improviziran način – in tako izgleda tudi film, ta »pijanec«, ki »vse« – še tiste redke fine, duhovite trenutke (»Hočemo čips in helikopter«) – pokvari z monotonim, zaspanim, srednješolskim igrokazom, s katerim le jemlje verodostojnost socialnemu problemu, ki ga skuša osvetliti. Manični ljudje, ki hočejo svobodo (»na morje«), mirno tičijo v lekarni – a res? Uvodno dramo – Let nad kukavičjim gnezdom – tako prekine nekaj, kar ni ne dovolj zabavno ne dovolj urgentno, da bi odtehtalo to prekinitev. A Hotel Alkohol ima večji problem – in ta problem se imenuje Gregor Baković. Tako je dober, da ga film ne dohaja. Ne more mu slediti. Ne razume ga. Ne ve, kaj bi z njim. Zato pusti, da namesto njega mislijo drugi filmi. Hočem reči: zato Bakoviću pusti, da ponovi svoj ples iz Šterkovega filma Ekspres, ekspres, le da Vivaldija zamenja Koala Voice. In zato ga pokroviteljsko časti z Letom nad kukavičjim gnezdom, a ob vsaki vzporednici med Hotelom in Letom vedno znova zavijete z očmi.

sSApxNMaNmU