Penzion Raduha, Luče

Do Luč vodi pot čez Šentrupert, Gornji Grad ali Podvolovjek, odvisno od razpoloženja šoferja in vzmetenosti vozila. V Raduhi strežejo izletnikom od poldneva do desetih zvečer, konec tedna podaljšajo do enajstih, ob ponedeljkih in torkih pa lahko tam jedo le penzionski gostje. Glede obsega scenosleda se najlaže zmenite na 03 838 40 00.

Specialitete:

sezonsko ustrojena ponudba, zagotovo se na mizi znajdejo postrvi, skuta, ajda, divjačina iz okoliških voda, pašnikov, polj in gozdov. Morda naletite tudi na Štamcarjevo hruško.

Vina:

zaupajte prekaljenemu vodstvu, ki se lahko izkaže s preverjenimi kombinacijami. Komur se bo kolcalo po janeževi travarici, naj si priveže goltanec z brinjevcem.

Za najdaljši scenosled smo v Raduhi odšteli nekaj čez 13.000 SIT na osebo.

Raduha, ki smo jo obiskali še v časih, ko je s trudom uveljavljala svojo novo, ambiciozno linijo, je vmes postala zvezdnica slovenske kulinarike in, kot ve povedati zadnja iz dinastije, Martina, našla svoj prostor pod turističnim soncem, ki se v Logarski dolini pojavlja le sezonsko. Ker se je čelništvu Konzuma kljub sedemletnemu premoru zdelo, da nas utegnejo prepoznati, je že vnaprej dognalo dolžino (najdaljši) in ceno scenosleda, tako da smo lahko v Raduhi lahko le sedeli in uživali. Bolje rečeno - sedeli in mazali s kruhom ali kar s prsti za vrsto duhovitih kombinacij in izmišljij, procedur, dodatkov in omak, zaradi katerih se ni mogla sprostiti edinole s podatki zasuta zapisnikarica.

Ata Ilovar se sicer vsakič, ko sestavine ali celo samo ime jedi preobremenijo pomnilnik, spomni na neko nastopaško restavracijo na Gorenjskem, a v Raduhi ima vsaka kapljica gozdnega medu ali bezgovega soka, vsak ščep prekajene kozje skute ali kave, vsak špric porta ali vermuta svoj vzrok. Čeravno ob vseh češnjevcih in algah in paprikah ni trditi, da se Raduhe ni dotaknila globalizacija in hidroponizacija, po drugi strani pomnimo malo tako polnih juh, kot je tista iz februarske paprike, predvsem pa gre kuhinji vsa hvala za podrobno posvečanje svoji izvoljeni surovini, postrvi iz Lučnice. Le-ta se je tokrat predstavila v dveh inačicah, v svinjski mrežici zaviti ter na olivnem olju popečeni silovitosti in v milini, ki jo je razodeval posebej za barikirani chardonnay Goriških Brd prirejeni sklad prekajene postrvi, koromačevega namaza, sezamovih semen, pomarančnega želeja, gozdnega medu... Samo po sebi, eno z drugim ali s tretjim - vrhunsko!

V Raduhi pečejo tudi krasne čufte, no, ajdove, z grojerjem polnjene in s česnovo omako zalite cmoke, miniaturne njoke, no, iz paljenega testa narejene repke, vrsto mimikrij pa je zaključila torta, rezina s hruškami polnjene, neverjetno sočne svinjske ribice. Če zaključimo tudi sami, a ne brez omembe z marcipanom in pistacijo polnjene, v testu pečene hruške, ki nam jo je nadgradil Prusov muškat, se v Raduhi, kjer jih vleče proti sladko kislem severu, potrudijo od pogrinjka do deserta. In je njihov, samosvojih okusov bogat scenosled, le priporočiti avantur željnemu požeruštvu. S pristavkom, ki se - ne glede na nerganje Konzumovega odposlanca na črnogorskem dvoru zaradi dizajnerskega porcelana - tiče le pomanjkanja prožnosti pri odmerjanju spremnih tekočin. Bi komu, z izjemo žepov gostov, kaj škodovalo, ko bi se kljub vnaprej dogovorjenemu scenosledu pazilo, da na mizi nikoli ni praznega kozarca?