Kako to počnejo Grki?

V času krize morajo nekatere države prodati tudi svoje premoženje, da bi zajezile dolg, ki se je nakopičil v letih. Grčija, Španija, Irska in Portugalska bodo pred najtežjo preizkušnjo. Poslušati bodo morale predsednika Evropske centralne banke Jeana Clauda Tricheta, ki je močno zadolženim državam namesto restrukturiranja dolga predlagal razprodajo državnega premoženja.

Z razprodajo državnega premoženja se bodo morali najprej soočiti v Grčiji, državi, kjer dolg znaša 330 milijard evrov, torej 150 odstotkov BDP-ja, in ki niti obresti na glavnico ne zmore več plačevati. V sredo je bil tako grški parlament prisiljen sprejeti novi varčevalni in privatizacijski program, da bi država od Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF) lahko dobila naslednji obrok posojila v višini 12 milijard evrov ter se izognila bankrotu. Ta obrok posojila sodi v sklop lani dogovorjene pomoči državi v višini 110 milijard evrov v treh letih, Grčija pa mora ob zmanjšanju javnega sektorja, plač in pokojnin prodati tudi podjetja v državni lasti. Premier George Papandreu vztraja, da bo »storil vse, da bi preprečil kolaps države«, ukrepom pa nasprotujejo protestniki na ulicah in trgih, delavci z generalno stavko in tudi največja desna opozicijska stranka, ki je Grčijo pravzaprav pripeljala v sedanji položaj.

Parlament je sprejel odločitev, da bo Grčija do leta 2015, da bi zadostila zahtevam upnikov, prodala za 50 milijard evrov državnega premoženja. Čemu se bodo morali torej Grki odpovedati? V začetku junija je vlada pripravila seznam 99 nepremičnin, ki obsegajo 115 milijonov kvadratnih metrov, predvidenih za prodajo. Na udaru so letališča, avtoceste in državna podjetja, pa tudi banke in druge nepremičnine. Država bo prodala 16-odstotni delež v operaterju mobilnih komunikacij OTE, državne banke Hellenic Postbank in ATEbank in Consignement. Prodala bo tudi manjšinski delež v podjetjih, ki z vodo oskrbujeta Atene in Solun. Temu sledi prodaja naftnega podjetja DEPA in Trainose, operaterja železniške infrastrukture, ter državno podjetje za plin. V letu 2012 in 2013 namerava vlada prodati tudi svoje deleže v regionalnih letališčih in v avtocestah, za katere se plačuje cestnina. Predvidena je tudi prodaja pristanišč Pirej in Solun. Kupcem bosta na voljo igralnica v Atenah in igrišče za golf na Rodosu. Guardian poroča tudi, da so na prodaj tudi zemljišča na turističnem otoku Mikonos, ki je v tretjinski državni lasti.

Grčija pravzaprav sledi drugim južnim evropskim državam, ki so se znašle v hudi finančni krizi. Tako bo Španija prodala nepremičnine v vrednosti 14 milijard evrov, delež v državni loteriji ter družbo Aeropuertos Espanoles y Navegacion Aerea, ki upravlja letališči v Madridu in v Barceloni. Irska in Portugalska bosta prodali za 7,5 milijarde premoženja, a seznama še nista objavili.

Vlada se trudi preprečiti kolaps, ukrepom pa nasprotujejo protestniki na ulicah in trgih in celo desna opozicijska stranka, ki je Grčijo pripeljala v sedanji položaj.

In kdo se zanima za bogastvo, ki so ga te države prisiljene (raz)prodati? Za nakup nepremičnin in državnih podjetij se ne zanimajo samo azijski kupci, ampak tudi nekatere evropske družbe. Za Deutsche Telekom je zanimiv desetodstotni delež grškega OTE, saj bi ga dobil po ceni, ki je le tretjina tiste iz leta 2009, ko so Nemci prvič kupovali delnice OTE. Za upravljanje obeh najpomembnejših španskih letališč se zanima špansko gradbeno podjetje Albertis Infraestructuras (ABE). Potencialni kupci investitorji na Rodosu so po poročanju Guardiana večinoma Kitajci in Rusi. Za Kitajce je zanimiv tudi nakup železniške infrastrukture, saj že zdaj nadzorujejo nekatera grška pristanišča. Nemci pa celo silijo grško vlado, da bi prodala nekatere otoke, zgodovinske stavbe in umetniška dela.

Čas je sicer skrajno neprimeren za prodajo podjetij in nepremičnin, saj njihova vrednost strmo pada. Samo v Atenah so cene nepremičnin v enem mesecu padle za deset odstotkov. Ob tem pa se grška vlada, pa tudi španska, srečuje z velikim nezadovoljstvom ljudstva zaradi nameravane prodaje. Za mnoge Grke in Špance je prodaja podjetij, četudi ta zdaj ne prinašajo dobička, izguba suverenosti, še posebej če pridejo v last bogatih investitorjev iz Nemčije, Rusije in Azije. Zato Grki razumejo pritisk EU in IMF na svojo državo kot vsiljeno razprodajo njihove »srebrnine«, njihova vlada pa jih seveda ne zmore prepričati, da so ti ukrepi nujni, če hočejo imeti plače in pokojnine in državo spraviti iz brezna. Ljudje so besni. »Zamislite si, če bi hoteli, da vam prodam stanovanje, jaz pa bi vam dala celo stolpnico,« je za New York Times povedala Dorothea Ekonomopoulou, učiteljica v javni šoli, ko je prejšnji teden skupaj s tisoči »jeznih« protestirala pred grškim parlamentom.