Lekcije iz Slovenije

Slovenija, majhna država z dvema milijonoma prebivalcev sredi Srednje Evrope, resno jemlje visokošolsko izobrazbo. Uglednih 67 odstotkov njenega prebivalstva ustrezne starosti se šola na univerzah. Na njene tri univerze je vpisanih 81.617 študentov - dve tretjini od njih na Univerzo v Ljubljani. Država za visoko šolstvo nameni približno 1,25 odstotka javnih izdatkov, kar znotraj EU ni slabo in po čemer opazno prednjači pred bližnjimi balkanskimi državami, nastalimi na območju nekdanje Jugoslavije. Slovenske univerze so na tem območju domnevno najboljše. Kontekst in cilji slovenskega visokega šolstva tako niso zanimivi le za druge države z maloštevilnim prebivalstvom, temveč tudi za univerze s tradicionalnim evropskim vzorcem akademskega vodenja in upravljanja.

Kontekst

Slovenija prisega na egalitarno filozofijo visokega šolstva. Vse javne univerze se posvečajo tudi raziskovalni dejavnosti in študij je za redno vpisane dodiplomske študente brezplačen. V državi je poleg tega majhna zasebna univerza. Po gimnaziji dijake, ki na maturi dosežejo visoko število točk, večinoma samodejno sprejmejo na univerzo. Tisti, ki tega merila ne izpolnijo, se tu in tam lahko vpišejo na večerno šolo ali v druge »izredne« programe, za katere morajo plačati šolnino, nazadnje pa prejmejo enako diplomo kot »redni« študentje. Ta vzorec »dvotirnega« študija, ki je z nekaterimi razlikami v načinu poučevanja in pri vpisnih merilih danes pogost v več evropskih državah, na Kitajskem in še kje, vnaša zmedo v vpisni sistem, profesorjem nalaga dodatne pedagoške obremenitve in ustvarja še druge težave. Šolnino je treba plačevati tudi za podiplomski študij.

Podobno kot na številnih drugih evropskih univerzah tudi v Sloveniji rektorja izvoli akademsko osebje, pri izbiri pa sodelujejo tudi študentje (ti prispevajo 20 odstotkov glasov). Rektor funkcijo opravlja štiri leta in je lahko ponovno izvoljen. Podobno velja za dekane, akademski sistem pa preveva močan občutek avtonomije. Študentske interesne skupine - med katerimi so tudi neodvisni, izdatno financirani študentski sindikati in interesne skupine profesorjev - imajo veliko vpliva na javno življenje.

Nacionalni program visokega šolstva za leto 2011, ki ga je pred kratkim sprejel parlament, našteva vrsto pobud za reforme visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti do leta 2020. Te naj bi izboljšale slovensko raziskovalno infrastrukturo in rezultate raziskovalne dejavnosti, spodbudile internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva ter vanj vnesle več pestrosti. Čeprav je seznam novosti in smernic za implementacijo teh novosti dolg, je hudič kajpak v podrobnostih. Uvajanje omembe vrednih sprememb bo znotraj slovenskega sistema, ki temelji na konsenzu, zelo zahtevno, zlasti zato, ker je visoko šolstvo deležno precejšnjega zanimanja javnosti.

Doseganje svetovne odličnosti je izziv, vendar ni nemogoče. Če lahko Singapur postane središče znanja, zakaj tega ne bi zmogla Slovenija?

Svetovna odličnost za Slovenijo?

Kakšna bi bila znotraj slovenskega konteksta videti univerza svetovnega slovesa? Seveda si nobena od slovenskih univerz ne more domišljati, da lahko tekmuje z Berkeleyjem ali Oxfordom. Država ne bi mogla financirati Berkeleyja niti nima dovolj prebivalstva, da bi si lahko privoščila Oxford. A vsaj ena od treh univerz, ljubljanska seveda, bi na številnih akademskih področjih lahko postala svetovno konkurenčna, mednarodno prepoznavna institucija. Ker imamo opravka z narodom, ki se zanaša zlasti na svojo delovno silo in živi na strateško pomembnem evropskem križišču, se zdi Nacionalni program visokega šolstva za leto 2011 kar smiseln, čeprav pri koncentraciji finančnih sredstev in človeškega potenciala ne gre dovolj daleč.

Strategija pomeni odločen prelom z dosedanjo miselnostjo. Če drugega ne, priznava, da se mora Slovenija pri visokem šolstvu bolj potruditi. Zdaj se zdi, da je javnost na splošno zadovoljna z akademskim okoljem, saj je to dobro, čeprav ne odlično. A kaj bi bilo treba storiti, če bi si danes ali jutri Slovenija zaželela vstopiti v akademsko prvo ligo? Kaj bi bilo treba storiti za to, da bi do konca izkoristila potenciale, ki jih že ima, in si zagotovila mesto v evropski in svetovni ekonomiji znanja?

Napovedi

Poti do akademske odličnosti so glede na nacionalne in institucionalne okoliščine seveda različne, vendar ni težko prepoznati nekaterih slovenskih značilnosti, ki otežujejo napredek - izzivov, pred kakršnimi stojijo tudi številne druge države in institucije. Čeprav možnost za znatne izboljšave objektivno obstaja, lahko nekatere težave pri vodenju in upravljanju visokega šolstva resno ovirajo ta proces. Slovenska akademska prihodnost bo vsaj delno odvisna od naštetih dejavnikov.

Upravljanje. Podobno kot na številnih drugih evropskih univerzah so predstojniki slovenskih univerz izvoljeni za dobo štirih let. Nato se po navadi vrnejo k poučevanju. Tako na primer rektorja izvoli akademska skupnost, ki vključuje akademsko osebje in študente; ti imajo 20 odstotkov glasov. Rektorji in dekani praviloma vladajo s konsenzom in so le redkokdaj pripravljeni sprejeti odločitve, ki bi znotraj akademske skupnosti naletele na odločno nasprotovanje. To pomeni, da imajo univerze le redko - če sploh kdaj - močno notranje vodstvo, sposobno odločitev, ki bi lahko pripeljale do nasprotovanja ali sporov. Izvoljeno vodstvo tako ne bo moglo udejanjati prelomnih odločitev, ki bodo nujne za doseganje akademske odličnosti.

Edina možnost so najbrž šolnine, ki bi jih morali plačevati vsi študentje - seveda ob kakovostnem štipendijskem sistemu za tiste, ki si stroškov šolanja ne bi mogli privoščiti.

Financiranje. Redni dodiplomski študentje v Sloveniji ne plačujejo šolnine - čeprav je te treba plačevati za izredni študij in nekatere oblike podiplomskega študija. Tako so univerze večinoma odvisne od neposrednega državnega financiranja. Znotraj sistemov množičnega visokega šolstva javno financiranje nikoli ne more zagotoviti dostopnosti in odličnosti hkrati; stroški za to bi bili kratko malo previsoki. Da bi Slovenija dosegla raven svetovne odličnosti, bi morala najti dodatne vire za financiranje drage raziskovalne univerze; in nerealistično je pričakovati, da bo vse stroške krila država. Edina možnost so najbrž šolnine, ki bi jih morali plačevati vsi študentje - seveda ob kakovostnem štipendijskem sistemu za tiste, ki si stroškov šolanja ne bi mogli privoščiti. Hkrati bi morala država izboljšati sistem financiranja in zagotoviti, da bodo potrebna sredstva na voljo daljše časovno obdobje. Dodatne prihodke bi bilo mogoče zagotoviti z večjim sodelovanjem z industrijo in drugimi gospodarskimi dejavniki. Odlična univerza lahko preživi samo ob rednem dotoku sredstev.

Akademska diferenciacija. Vse tri javne slovenske univerze so raziskovalne univerze, financirane podobno. A celo v majhni državi morajo univerze opravljati različne akademske naloge. Slovenija si lahko privošči le eno raziskovalno univerzo, v Ljubljani, drugi dve, ki sta mlajši in veliko manjši, pa se morata osredotočiti na dodiplomsko izobraževanje. Finančna sredstva in človeški potencial je treba skrbno koncentrirati. Seveda pa lahko, če bodo delujoče univerze izgubile nekatere svojih sedanjih nalog ali pa bodo te bistveno manjše, pričakujemo veliko nasprotovanja. Podobno velja za skrbno omejevanje raziskovalne dejavnosti in podiplomskega študija v prihodnosti.

»Usmerjanje«. Odločanja o splošnih akademskih smernicah in politiki ni mogoče prepustiti samo akademski skupnosti. Okvirne »usmeritve« nacionalne visokošolske politike lahko začrta in implementira samo vlada. Čeprav je posvetovanje z vsemi vpletenimi, zlasti z akademskim osebjem, nujno, so težavne odločitve stvar ljudi zunaj tega okolja. Prav tako je za to, da sistem univerzitetne politike ostane »v tirnicah«, potreben nenehen vladni nadzor. To utegne biti težavno zlasti znotraj slovenske družbe, ki temelji na konsenzu in kjer so vprašanja visokega šolstva pogosto vprašanja obče politike.

Selektivna odličnost. Le malo univerz si lahko privošči svetovno odličnost na vseh področjih. V majhni državi je treba natančno premisliti, na katerih področjih in v katerih disciplinah bomo dosegali svetovno raven in katera področja bodo »zgolj odlična«. Osredotočiti se je treba na tista področja (z interdisciplinarnimi in najnaprednejšimi vred), ki jih bomo izbrali na temelju nacionalnih potreb, gospodarske realnosti in sedanjih akademskih dosežkov ter interesov, in jim zagotoviti usmerjeno financiranje in druge oblike podpore.

Rektorji in dekani praviloma vladajo s konsenzom in so le redko pripravljeni sprejeti odločitve, ki bi znotraj akademske skupnosti naletele na močno nasprotovanje.

Internacionalizacija. Meja med upoštevanjem javnega interesa in željo po igranju v prvi mednarodni ligi je vedno tanka. Če bi se ljubljanska univerza rada povzpela na svetovno raven, se mora osredotočiti na nadaljnjo internacionalizacijo. Za to bi bili med drugim potrebni večja ponudba akademskih programov v angleščini; bolj množična izmenjava študentov; prizadevanja za prevzem vodilne vloge v Srednji in Vzhodni Evropi ter državah nekdanje Sovjetske zveze; vsaj delna navezava stikov s Severno Ameriko in razvijajočo se Azijo. Slovenija ponuja odlično izhodišče za raziskovanje srednjeevropskih tem, svoje interdisciplinarne prednosti pa lahko gradi na razumevanju izzivov in možnosti v državah nekdanje Jugoslavije in širšega Balkana.

Seveda pa ravnotežja med nacionalnimi potrebami in internacionalizacijo ni lahko doseči. Zlasti v majhnih državah so univerze središča intelektualnega življenja in institucije osrednjega pomena za obstanek in razvoj narodovih jezika in kulture. Hkrati so med najbolj internacionaliziranimi ustanovami v državi; pritiski, naj bolj stopajo v stik s preostalim svetom, so veliki, zlasti v Sloveniji, saj imamo tu opravka z bolonjsko reformo, s sodelovanjem z Balkanom in deloma tudi s širšim razvojem mednarodnega sodelovanja.

Prihodnost

Slovenija, majhna država z ugodno zemljepisno lego sredi Evrope in dobro akademsko infrastrukturo, ima možnosti za doseganje akademske odličnosti. Ena od njenih univerz je verjetno že zdaj najboljša na tem območju. Doseganje svetovne odličnosti je izziv, vendar ni nemogoče. Za državo, ki temelji zlasti na človeških potencialih, je razvoj univerze logičen korak. Če lahko Singapur postane središče znanja, zakaj tega ne bi zmogla Slovenija?