Močna stališča »zanikajo« statistiko

Mnoge raziskave socialne razslojenosti zahodnoevropskih družb opozarjajo, da v njih »izginja« srednji sloj družbe, ki je doslej zagotavljal družbeno stabilnost in zaradi sorazmerno ugodnega gmotnega položaja po obsegu velikega števila prebivalcev omogočal miren razvoj. Kako razumeti te procese in kako ekonomisti opredeljujete srednji sloj?

Ne tako kot denimo sociologi ali politologi. Z vidika ekonomske teorije je ta pojem v svojem bistvu nebulozen, ni natančno definiran, določamo pa ga po višini dohodkov posameznika oziroma družine. Tako lahko zamejimo srednji sloj s tistimi posamezniki, ki ne sodijo v skupino 20 odstotkov prebivalstva z najnižjimi dohodki in tudi ne v skupino oziroma sloj 20 ali 10 odstotkov z najvišjimi dohodki. Če rečemo, da srednji sloj »izginja«, moramo to razumeti predvsem v pomenu »izginjanja« oziroma zmanjševanja deleža dohodka srednjega razreda. Zmanjšuje pa se verjetno na obeh koncih. Na eni strani tisti iz višjega dohodkovnega razreda zaslužijo toliko več, da zmanjšajo delež dohodka, ki gre srednjemu razredu, na drugi strani pa mu tudi tisti iz nižjega dohodkovnega razreda, predvsem zaradi minimalnih plač, odvzamejo nekaj deleža.

Velja to za večino evropskih držav?

Razmere so različne. V Nemčiji se zmanjšuje srednji sloj zato, ker poskušajo z določanjem minimalnih plač dohodke najslabše plačanih zviševati, večji delež v celotni masi dohodkov pa si je »prilastil« tudi višji razred, ozka skupina prebivalstva, kot so menedžerji zaradi svojevrstnega načina nagrajevanja. Podobno kot v Nemčiji se je tudi na Portugalskem močno povečala dohodkovna neenakost, zlasti v prid gornjemu razredu. To velja tudi za Italijo, medtem ko na Švedskem in Finskem teh procesov razslojevanja ni zaznati. Dejstvo je, da je pojav »izginjanja« srednjega razreda značilen predvsem za Združene države Amerike, in mnogi hočejo zavoljo tega ta pojav posplošiti na ves razviti svet. Tam dohodki srednjega sloja že dalj časa v resnici stagnirajo, v zgornjem sloju pa so eksplodirali navzgor.

Porajanje družbene neenakosti, tako v nacionalnih družbah kot globalno, nekateri ekonomisti pogosto pripisujejo ekonomski globalizaciji. Ta naj bi bila kot liberalistična ekonomska filozofija in praksa že po naravi »uničevalka« srednjega razreda.

O globalizaciji je bilo napisanih že mnogo razprav in knjig. Seveda ni nič narobe s preučevanjem takšnih univerzalnih trendov, če je o njih resnično mogoče govoriti, vsekakor pa imajo še zmeraj škarje in platno za krojenje dohodkovne politike v rokah države same. In nekatere bolj uspešno, druge pa manj, uravnavajo te tokove tako, da se srednji razred v družbi ohranja. A ker ima država na voljo še vedno dovolj instrumentov, da dohodkovno razporeditev odreja tako, kot najbolj ustreza njenim razmeram in potrebam, je težko trditi, da je srednji sloj že zaradi globalizacije sam po sebi na udaru, še manj pa, da globalizacija uniformno povzroča povečevanje neenakosti v družbi. Tega si kar povprek ne bi drznil trditi.

V svojih analizah ugotavljate, da se dohodkovna neenakost v Sloveniji ne povečuje.

Na podlagi študije, v kateri sva s sodelavcem Miroslavom Verbičem analizirala dohodke prejemnikov plač, se pravi na ravni posameznikov, četudi je neenakost najbolje analizirati na ravni gospodinjstev, sva prišla do takšnega sklepa. Po teh podatkih lahko ugotovimo, da se v zadnjih desetih letih glede poglabljanja neenakosti v Sloveniji ni dogajalo kaj pretresljivega. Bistvene spremembe so se namreč zgodile že v začetku devetdesetih let, saj do njih vedno pride v samih začetkih nemirnih obdobij, potem pa se stvari umirijo. Omenjena analiza je zajemala obdobje od leta 1993 do 2002 in v teh letih smo v resnici zabeležili kratko, trendno poviševanje dohodkovne neenakosti, toda to je bilo zelo rahlo, tako rekoč milimetrsko. Pozneje pa je prišlo celo do stagnacije. Na temelju teh podatkov o dohodkih in pa podatkov, pridobljenih iz anket, ki analizirajo posamezna gospodinjstva, lahko zagotovo rečemo, da se ni dogajalo nič pretresljivega. Analiza, osnovana na novejših podatkih, samo potrjuje naše ugotovitve iz prejšnje študije.

Hočete reči, da se dohodkovna razmerja med sloji v Sloveniji v bistvu ne spreminjajo pretresljivo?

Tako je. V Sloveniji so deleži dohodkov po posameznih slojih, v zadnjih desetih, lahko bi rekli v petnajstih letih, razmeroma stabilni. Edina stvar, ki pa tudi ni slovenska posebnost, je ta, da se povečujejo dohodki zelo tankega sloja najbolj premožnih. Problem je seveda v tem, da je ta vrh bolj viden, in zato ker se njihovi dohodki in premoženje znajdejo tudi v medijih, vključno s plačami, nagradami in drugimi prejemki, se ustvarja vtis, da se na področju dohodkovne porazdelitve dogaja nekaj »velikega«. Dogaja se torej nekaj v samem vrhu, počasi se krepi delež tistih z najvišjimi dohodki v masi, kar pa ne more pomembno vplivati na celotno dohodkovno razporeditev. Ker pa je viden, pod očesom javnosti, je percepcija ljudi značilna, češ, kako lahko oni toliko zaslužijo in kako si lahko delijo velike dobičke in nagrade, dostikrat za slabo delo, kar seveda poraja nezadovoljstvo tudi z lastnimi dohodki, zlasti tistih z nižjimi plačami.

Čemu naj to pripišemo? Zgolj previdni politiki države?

Kaže, da je eden izmed zelo pomembnih razlogov, tako v Sloveniji kot v Franciji, za manj kritična gibanja na področju dohodkovne neenakosti močan javni sektor, ki deluje kot amortizer in blažilec neenakosti. In Slovenija ima močan javni sektor. Ta sektor ima plače, ki so razmeroma visoke, povprečna plača v njem je celo višja kot v zasebnem - kar je zelo nenavadno. Lahko bi sicer rekli, da je v javnem sektorju izobrazbena struktura višja in da so dohodki zato višji, kar pa seveda ni posebno tehten argument. Močan javni sektor ima seveda tudi negativne točke, vendar vpliva na to, da so družbene neenakosti zmerne. Res pa je, da se tudi ta sektor mora prilagajati novim razmeram, kar pa naši državi ne uspeva najboljše. Janševi vladi, ki je imela velike načrte glede posodabljanja tega sistema, naredila pa ni ničesar, lahko pri tem damo nezadostno oceno.

Ste lahko bolj konkretni?

Problemi in dileme so zelo resni. Naj to ponazorim z nekaterimi primeri, ki najbolj bijejo v oči. Leta 1999 smo sprejeli reformo pokojninskega sistema, v času te vlade pa je delo pri posodabljanju sistema povsem zastalo. Razmere lahko primerjate s hišo brez dokončane fasade. Gradbeni odri še stojijo, na dvorišču so zapuščen mešalec za beton in odvržene lopate. Dela se ne nadaljujejo, četudi je minilo že skoraj deset let, odkar smo postavili hišo. To je škandalozno. Drugi primer je v zdravstvu, kjer se srečujemo s konceptualnimi in zelo resnimi problemi, vendar dogovora o smeri razvoja ni. Podobno je v šolstvu, še zlasti pri ustanavljanju novih univerz. Lahko bi rekli, da smo v zdravstvu in v visokem šolstvu priče tihi privatizaciji, kljub temu da pristojni nimajo mandata za takšno početje. Vsi ti problemi posredno vplivajo na učinkovitost in kakovost storitev javnega sektorja ter povečujejo nezadovoljstvo ljudi.

Je torej javni sektor danes na udaru?

Ne bi rekel. Javni sektor ima v Sloveniji še vedno razmeroma visoke dohodke in zelo težko ga je »obvladovati«. To vidimo sedaj, ko posamezni deli javnega sektorja postavljajo nerazumne in nesprejemljive zahteve glede plač. Je zaščiten in premalo na prepihu konkurence. Brzdate ga lahko zgolj tako, da ga do neke mere zmanjšate, vendar je pri tem potrebna skrajna zmernost. Seveda pa je nujen dogovor, ki bo preprečeval privilegiran dohodkovni položaj posameznih segmentov javnega sektorja.

Drugače je najbrž v zasebnem sektorju, predvsem v industriji, kjer so delavci v primerjavi z drugimi v težkem položaju.

Industrija je v primerjavi z javnim sektorjem zares v globalizacijskem primežu, saj je konkurenca neusmiljena. Realni sektor gospodarstva se mora nenehno prilagajati, v javnem sektorju pa so ti procesi počasnejši, za ljudi znosnejši in celo tam, kjer so spremembe nujne, ni prave pripravljenosti na prilagajanje novim razmeram. To je problem, zaradi katerega nas bo še bolela glava.

Če se torej družbene neenakosti ne povečujejo, zakaj nastaja takšen vtis?

Statistika kaže, da se dohodkovne razlike ne povečujejo. Treba pa je vedeti, da imajo ljudje do tega zelo močna stališča. Pravijo: kako se ne povečuje, saj vidim, kako je pri sosedu, saj berem v časopisu, koliko kdo zasluži in kako je obogatel ... Takšna močna stališča in percepcija »zanikajo« statistiko, vendar je treba dodati tudi, da delavci danes delajo precej več, in to za isti dohodek, kar tudi vpliva na poglede ljudi o socialni slojevitosti družbe. Negotovost zaposlitve je danes bistveno višja, in tudi to vpliva na nezadovoljstvo. Dohodki glede na vse večjo količino dela v resnici naraščajo le malo, kar velja predvsem za menjalni sektor gospodarstva, ki je pod nenehnim pritiskom globalizacije in konkurence.

Ponekod bijejo družbeni analitiki in tudi nekateri politiki plat zvona zaradi »umiranja« srednjega sloja. Zakaj je v družbenih razmerjih ta sloj tako pomemben?

To je sicer vprašanje za sociologa in politologa. Nedvomno pa lahko vsak raziskovalec pritrdi, da je za vsako državo velik in močan srednji sloj pomemben, ker ima stabilizacijsko vlogo v družbi in v politiki. Ni ekstremen, nima skrajnih političnih stališč in prinaša v politiko neko zmernost in razumnost. Je pomemben ekonomski in splošni družbeni stabilizacijski dejavnik.