Intervju / »Rekel bom kot Krleža: bojujem se proti neumnosti«

Medtem ko je njegov soimenjak Dobrica Ćosić živel nadrealistično življenje pisatelja, ko je kot Titov gost na »Galebu« mesece križaril po svetovnih morjih, je Bora Ćosić sedel doma in pisal surrealistične knjige o Titovi Jugoslaviji. Začel s pomenljivim naslovom »Hiša lopovov«, zaslovel pa z »Vlogo moje družine v svetovni revoluciji«, za katero celo kritikom zmanjka besed. Najsi jo opišejo kot nadrealizem, kot samoironijo, kot pregnani humor, kot izvirni literarni alkimizem, vsakič se jim izmuzne. Ob njeni genialni norčavosti iz duha enopartijskega režima so uživali in rasli njeni jugoslovanski bralci leta 1969 še kot otroci socializma; stari režim - objekt ironije - je propadel, knjiga pa kot nadrealizem živi še naprej in najdeva nove bralce, zadnjič so jo pograbili nemški, tokrat prihaja med slovenske bralce. Seveda Ćosić ni umrl s svojo najslavnejšo knjigo, napisal jih je še desetine, se po pol stoletja življenja v Beogradu na vrhuncu Miloševićevega gospostva leta 1992 izselil, najprej v Rovinj, od leta 1995 pa živi v Berlinu. Njegovo novo realnost zrcalita naslova »Dnevnik apatrida« in »Izgnanci«, s katerimi je osvojil evropsko nagrado za razmišljanje na leipziškem knjižnem sejmu.

Knjigo »Vloga moje družine v svetovni revoluciji« ste napisali leta 1969, postala je kultno delo, bila prevedena celo v nemščino, madžarščino, francoščino in ruščino, slovenski prevod (Beletrina) pa je doživela šele po štirih desetletjih. Kaj vam pripoveduje to dejstvo?

> To lahko razložim na dva načina. Morda ni lepo, da prevoda doslej ni bilo. Po drugi strani pa je morda lepo, ker so v času, ko so izhajale moje prve knjige, vsi znali srbohrvaščino. Slovenski prijatelji so mi vedno govorili, da berejo moje knjige v izvirniku. Zdaj se je situacija spremenila, saj srbščine oziroma hrvaščine nove generacije ne razumejo več. Podobno je z mojimi albanskimi prijatelji na Kosovu; generacije so govorile srbohrvaško, mi na žalost nismo kaj dosti razumeli ne slovenščine, čeprav nam je blizu, sploh pa ne albanščine, kar je naša velika napaka. Tako je pač bilo. Danes mi godi, da sem doživel slovenski prevod.