«Strategija je grozljiva«

Kaj menite o uporabi mosquita?

> Na prvi pogled bi rekli, da gre za nenavadno reč. Mladi ljudje so namreč izjemno pomembni potrošniki. Očitno trgovci izbirajo strategije privlačevanja in odbijanja. To je najbrž skrbna selekcija, ki odganja tiste, ki jih nočejo in ki jih domnevno nihče ne potrebuje. Lahko pa, da gre za isto mularijo, ki podnevi troši, po določeni uri pa postane nezaželena. Strategija je grozljiva, nič manj od električnih pendrekov.

So otroci res postali tako nadležni, da jih je treba tako preganjati?

> Tukaj sta dva na prvi pogled radikalno nasprotujoča si fenomena, ki pa se utegneta v nekaterih točkah prekrivati. Po eni strani je večina sodobnih družb otrokocentričnih, veliko je hiperprotektivnega otroštva, po drugi strani pa je starševstvo zelo naporen projekt in otroci nam na neki ravni kar precej presedajo. Iz njih smo naredili strašansko zahteven vseživljenjski projekt, kar nam kdaj seveda močno otežuje življenje.

Je uporaba take naprave znak policijske države?

> Če bi bil to znak policijske države, bi bilo seveda slabo, še slabše pa je, da policija kot ustanova s tem najbrž nima nič. Če namreč policija deluje kot sistem znotraj pravne države, nam njeno delovanje morebiti ni všeč, je pa regulirano, je nekakšen učinek družbenega dogovora. Veliko huje se mi zdi, ko to regulacijo v roke vzamejo zasebniki. Če imamo opraviti z zasebnimi milicami, vaškimi stražami in podobnimi napravami, recimo, lastnikov trgovin ali pa meščanov, ki jih moti nočno zbiranje mladine in jemljejo red v svoje roke, je bistveno huje in nevarneje.

Kje pa vi vidite rešitev problema vandalizma?

> Že sam pojem reševanje je tukaj napačen. Ko gledam mlade ljudi, se mi ne zdi, da bi jih bilo treba reševati. Treba jim je omogočiti dovolj možnosti in avtonomije, da si izberejo, kar jim ustreza, in so obenem odgovorni za svoja ravnanja. Ne verjamem, da sta razbijanje in vandalizem velika potreba mladih. Sta bolj nekaj, kar pride in gre. Če pa zadeva preraste v kaj večjega, potem gre za simptom. Vzrok pa običajno ostaja neodkrit in nedotaknjen.