16. 7. 2008 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Diamanda Galas: Guilty Guilty Guilty
2008, Mute, Dallas
Kraljica teme Diamanda Galas se vrača s ploščo morbidnih, a hkrati toplih ljubezenskih pesmi o trpljenju in izgubi, s katerimi v bluesovski maniri sočustvuje z družbenimi obstranci in nas opozarja na njihovo odrinjenost. To čustvovanje je daleč od naše običajne bežne empatije, ki nam jo narekujejo podobe tragedij skozi medijsko bombardiranje. Galasova nam te rane skeleče odpira že vrsto let in s svojo brezkompromisnostjo in iskrenostjo pušča krvavo sled, ki se kot zlovešča prikazen pojavlja v obliki kričanja, sopenja, rotenja, cviljenja, ječanja in srhljivega večglasja umrlih, hirajočih, bolnih, ožigosanih in odrinjenih. Od žrtev epidemije virusa HIV do temnopolte diaspore Afroameričanov, oropanih vsakega dostojanstva, ki se oglašajo skozi formo surovega bluesa in duhovne glasbe, v katero Diamanda zadnja leta vtira občutek za klasično in jazzovsko glasbo. Njen glas in klavir razpreta formo bluesa, šansona in turobnih balad do popolne surove in boleče ogolelosti ter jo umestita v širok splet čustev in čustvovanj, razpoloženj in dialektov. Ti se v svojih odtenkih dotikajo surove, do skrajnosti prignane bolečine in tudi lirične lepote, ki se na pričujoči plošči kažeta v skladbah neuslišane, hrepeneče ljubezni Interlude (Time) s čudovito mehko spremljavo klavirskih tonskih osamelcev in v priredbi skladbe Edith Piaf Heaven Have Mercy z zloveščo sireno v refrenu. Obe naznanjata bolečino ob izgubi ljubljene osebe, tesnobo na meji smrti, ki v ozadju steguje roko in ponuja odrešitev. Galasova torej ni le prikazen, ki iz temačnih globočin bolečine preži na naš k ugodju usmerjeni vsakdanjik, pač pa glas, ki na samem emocionalnem robu, pred zdrsom v obup, ponuja dostojanstvo padlim in tistim na robu njenih (z)godb. Vprašanje, ki ga postavlja plošča s pomenljivim naslovom Guilty Guilty Guilty, je, ali gre za kolektivno krivdo nas vseh ali nas kot posameznikov. Zato blues Diamande Galas ne pozna olepšav in mehčanja in je s tem še najbližje svoji izvorni zvočnosti, hkrati pa je v njeni izvedbi povsem samosvoj in prepoznaven. Diamanda je že nekaj zadnjih plošč posnela v živo in ta ni izjema. Na ta način njene interpretacije pesmi drugih avtorjev, tokrat Edith Piaf, Johnnyja Casha, Ralpha Stanleyja, Tracy Nelson in drugih, zaživijo v vsej svoji neposredni intenzivnosti. V njeni interpretaciji dobijo pesmi povsem nove razsežnosti, razkrijejo prikrito in ponudijo nove emocionalne vsebine, ki navkljub tragičnosti dobijo vzvišen, mil značaj. Iz zgrbljenih figur naredi pokončne akterje, navkljub etičnim vprašanjem, ki se nam postavljajo ob njihovih dejanjih, kot denimo ob odlično prepesnjeni country klasiki Johnnyja Casha Long Black Veil ali v vzhajajočem srhljivem občutju tesnobe ob soočanju z lastno smrtjo v pesmi O Death. Pred nami je torej spet plošča, ki od poslušalca zahteva pogum, da se spoprime z neposrednostjo Diamande Galas.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.