TV prodaja / Stud-io

Včasih se vprašam: ali obstaja v celi državi en sam gledalec, ki mu pomeni doktor Zdenko Verdenik veliko nogometno avtoriteto - gledalec, ki se mu torej razžari obličje, ko doktorja ugleda v studiu z nalogo, da odstre par obvladaških kopren z vrhuncev prvega polčasa? Kdo je ta gledalec? Kje živi? Kakšen je njegov svetovni nazor? Res me zanima, kajti ob vitriolskih metežih vsake družbe, s katero sem v zadnjih tednih gledal nogomet, sem izpadel v svojem odnosu do doktorjeve prisotnosti v studiu še pravi zmernež.
Zdenko Verdenik je vsekakor imel svojo priložnost, da se nam v srca za vekomaj vtke kot nogometni orakelj - in njegovi dosežki s tistim bizarnim polbunkerjem ali karkoli je že tisto bilo, so bili prav res zgodovinski ... Tista ena grozljiva osvojena točka pa je še toliko bolj nepojmljiva, kolikor se je zatem zgodil in dogajal Katanec. Danes imeti doktorja kot inventar v studiu je nekako tako, kot če bi prenašali Cannes in bi ga strokovno komentiral slovenski kulturni minister.
Ampak ta cel koncept slovenske nogometne stroke v studiu je bil itak vedno precej problematičen. Sašo Udovič, peti dan prvenstva (ne čisto dobesedno, pomensko pa povsem tam): “Ja, to je bil res lep predložek z desne strani, vratar se je verjetno tudi zaradi vremenskih razmer žogo, namesto da bi jo ulovil, odločil odbiti ven v prostor ... Pri tem je zadela napadalca, se odbila v vratnico in kaj lahko bi bilo ena nula za Turčijo!” Prav v ničemer atipična strokovna utemeljitev na ekranu videnega, ampak ... halo? Zna kdo povedati, katere izmed navedenih povedi ne bi znala ob uporabi osnovnega para organov tam zgoraj nad nosom razločiti tudi gospa Cilka, 52-letna arhetipska špeceristka iz Srednje Kungote, ki nogomet spremlja čisto samo silom prilike in zato, ker jo podzavestno rajca tisti vražje postavni Jan Koller? Mislim, mar bi med polčasi rolali videospote iz osemdesetih ali pa vsaj nage babe! Čeprav je tudi res, da si je popularni Udinho za razliko od koga drugega pravico do banalnosti prislužil s svojim prispevkom k slovenski nogometni pravljici.
Pa saj človek nad takimi sub-sub-suboptimalnostmi niti ne bi toliko pizdakal, če ne bi živel v degenerirani grofiji, kjer brezimne sile destiliranega mraka, meni nič, tebi sponzorski bonus, rutinsko zatemnjujejo konkurenco. Kar narod ponižno pogoltne, tako kot čisto vse drugo.