DVD / Fanny in Alexander

Obstajajo filmski avtorji in potem obstajajo Fellini, Antonioni, Godard, Visconti, Truffaut, Kurosawa, Buñuel in seveda Ingmar Bergman, ki so film prelevili v moderno klasiko in ki so bili večji od filma. Vsi ti klasiki niso del zgodovine filma, ampak del zgodovine sveta. Še posebej Bergman, ki je imel leta 1982 vse razloge, da se je začel od filma poslavljati in da je posnel svoj - ne ravno zadnji - »zadnji« film, v katerem je tako rekoč avtobiografsko povzel svoje življenje, svoje filme, svoje obsesije, svoje strahove, svoje travme, svoje spomine in duhove, ki so obkrožali njegovo strogo, asketsko, kalvinistično odraščanje. Film se dogaja leta 1907, v kostumskih časih, v premožni, aristoktratski uppsalski družini, okej, bolj dinastiji, Fanny (Pernilla Alwin) in Alexander (Bertil Guve) pa sta 10-letni brat in 8-letna sestra, ki se kopljeta v relativno liberalni, četudi afektirani idili razširjene, epske družine, dokler njunega očeta (Allan Edwall), gledališkega impresarija in igralca, ne pokoplje infarkt in dokler se njuna mati (Ewa Froling), gledališka zvezdnica, ne poroči s strogim, puritanskim, sadističnim pastorjem (Jan Malmsjö), ki prebudi strahove in duhove, sram in molk, krike in šepetanja, hudičeva očesa in deviške vrelce, kačja jajca in divje jagode, sedme pečate in prizore iz zakonskega življenja. Pastor je mizantropska pošast, ki bi oba otroka najraje izstradal in ki ustvari srhljivo, tesnobno, senzualno, ekscesno, introspektivno, pravljično klimo, v kateri bi v Bergmana zrasel vsak otrok, celo Bog - z blazno tremo. Bergmanov Amarcord. Ne, Bergmanov Obrat vijaka!