intervju / Dr. Sabrina P. Rmet, politologinja

Dr. Sabrina P. Ramet je profesorica političnih znanosti na norveški univerzi v Trondheimu. Je ena od najboljših poznavalk jugoslovanske krize, o njej je napisala nekaj knjig, med drugimi že večkrat ponatisnjeno Balkansko sveto pismo. Te dni je na ljubljanski Fakulteti za družbene vede predavala o povezavi mitov in politike, o procesih, ki so med drugim potekali v času jugoslovanske krize, a to ne pomeni, da politika mitologije ne uporablja tudi drugod. Profesorica pa v Sloveniji ni le predavala, zanimalo jo je tudi, kaj se dogaja z mediji v državi. Če toliko novinarjev podpiše peticijo, pravi Rametova, potem imajo mediji v Sloveniji očitno težave.

Kako lahko danes, v sodobnem svetu, sploh še govorimo o politični mitologiji? Ljudje mislijo, do so miti del preteklosti.

> Seveda so, miti prihajajo iz preteklosti. Gre za uporabo preteklosti za namene sedanjosti. Ljudem, dogodkom, bitkam, zgodovinskim odločitvam se prida pomen, ki je kasneje uporabljen za dosego različnih ciljev. Takšne stvari se dogajajo v vseh državah. Obdobje, iz katerega se oplajajo miti, ni nujno srednji vek, lahko miti prihajajo iz antičnega obdobja, seveda pa so lahko tudi iz nedavno minulega časa. Naj navedem primer iz ZDA. Ko se je Ronald Reagan potegoval za položaj predsednika, je poudarjal svojo povezanost s Franklinom Rooseveltom. Trdil je, da sledi njegovi tradiciji. Večina Američanov Roosevelta povezuje z dobrimi stvarmi, recimo s socialno varnostjo, z bojem proti nacistom. A Reaganov program je bil drugačen od Rooseveltove politike, Reagan je zniževal davke, zmanjševal moč javnih servisov. Pri Reaganu se je politični mit povezoval z osebo iz ne tako daljne preteklosti z namenom, da se zakrijejo negativne lastnosti tistega, ki naj bi bil tej osebi podoben. Obstaja še množica drugih primerov. Tako si je v fašistični Italiji Benito Mussolini prizadeval, da bi njegovo državo povezovali z rimskim cesarstvom. Seveda ni šel tako daleč, da bi se oklical za neposrednega naslednika rimskih cesarjev, vseeno pa je govoril o ustvarjanju novega rimskega cesarstva, a z majhnim pridržkom, saj novo rimsko cesarstvo ni moglo biti tako veliko kot nekdanje, ker se fašistična Italija ni polastila držav, ki so si jih zaželeli Nemci. Zato je fašistična Italija politično podpirala arheologijo, vendar z zelo neznanstvenim namenom, podpirala je samo tisto, kar je bilo povezano z rimskim cesarstvom. Če so med izkopavanjem našli predmet iz kakšnega drugega obdobja, jih ni zanimal. V času Mussolinija so recimo v okolici Rima arheologi v jezeru odkrili ostanke dveh ladij, ki so ju zgradili na ukaz cesarja Kaligule. Fašisti so ju potegnili iz jezera, leta 1944 pa naj bi ju bili med umikom zažgali Nemci.